18. November 1918, je dan, ki je pomenil konec ene in začetek druge zgodbe. Na dan, ko se je končala Prva svetovna vojna, mladi urarski mojster Georges Schaeren v središču švicarskega urarstva, mestecu Biel (nemško Bienne) na mestnem uradu podpiše dokument, s katerim se pričenja pot družbe Mido, ki je naziv dobila po španskem izrazu za meriti.

Kljub dejstvu, da to ime ni široko poznano populaciji, ki ima površen kontakt s svetom horologije, je Mido subjekt z opazno stopnjo vpliva na razvoj te dejavnosti.
Prvi uspeh pride že drugo leto po ustanovitvi. Damske ure v različnih barvah ohišij in zapestnic doživijo širok sprejem po vsej Evropi. Zelo opazen prostor Mido zavzame v vse bolj rastočem segmentu avtomobilske proizvodnje, z urami na nadzornih ploščah z značilnim rebrastim vzorcem številčnice, ki so ga angleži poimenovali Radiator Shape. Odjemalci družbe postanejo Bugatti, Buick, Ford in Fiat.

Leto 1930 pomeni vrhunec Prve svetovne ekonomske krize, toda za Mido to leto predstavlja pričetek najbolj zlate dekade v obstoju mladega podjetja. Prvi v zgodovini razvijejo sistem zapečatenja krone, ki deluje na zelo podoben način kot plutovinast zamašek (Cork Crown Sealing System). Tri leta kasneje ga dodatno izpopolnijo in ga poimenujejo Aquadura. Gre za enega izmed pionirskih dosežkov absolutne vodo-neprepustnosti. Certificiranje je potekalo v Electrical Testing Labaratories v New Yorku, ki je bil uradni laboratorij vladnih služb ZDA.
Režim testiranja ur s tem sistemom je bil sestavljen iz ugotavljanja odpornosti v slani in mrzli vodi, na 13 ATM zračnega pritiska, ekstremnih temperaturah zraka v skrajnih mejah +50 C do – 40 C ter simulaciji 34 letnega delovanja krone ure.
Edina napaka, ki je bila ugotovljena je bilo prenehanje delovanje enega izmed modelov na simulaciji nadmorske višine pri 13.300 metrih.

Štiri leta kasneje (1937) Mido predstavi linijo Multifort, ki obenem pomeni najbolj važen dejavnik v celotni zgodovini podjetja. Šlo je za eno izmed prvih vodoodpornih anti-magnetnih ur z ročnim navijanjem in prav tako odporno na udarce. Linija je do konca 50-ih let predstavljala glavni adut brenda.

Konec Druge svetovne vojne Mido zaznamuje s predstavitvijo prvega kronografa v zgodovini s tako imenovanim centralnim branjem. Funkcija zaustavljanja je opravljala hkratni proces na vseh kazalcih na enem mestu – v centru. Najbolj zaslužen za inovacijo je bil sin ustanovitelja, Walter Schaeren. Walter je med vojno bil pilot švicarskih letalskih enot. Za lažje upravljanje s kronografom in izdelavo pilotskih kalkulacij modificira kaliber Valjoux VZ in tako nastane mehanizem Mido 1300.

Leto 1954 Mido ponovno izstreli v orbito urarskih dosežkov. Predstavijo sistem navijanja Powerwind, ki poveča rezervo moči delovanja in obenem zmanjša število potrebnih komponent za navijanje iz 17 na 7.

Leto 1959 prinese model Ocean Star. Najbolj pomembna lastnost je bilo ohišje, ki je narejeno iz enega dela. V kombinaciji s sistemom Aquadura je predstavljalo neprebojni ščit za vodo in zrak. Z nekaj manjšimi spremembami je model še vedno pomembnejša sestavina v ponudbi današnjega Mida.

Ohišje je narejeno iz nerjavečega jekla. Gre za prefinjeno fino brušenje v horizontalni smeri.
Premer brez krone, znaša 42,0 mm, višina, 12 mm, dolžina 42,0 mm.

Razdalja od luga do luga je 49,0 mm, med lugoma 23,0 mm.

Krona je postavljena na pozicijo 3. Ustrezno je zaščitena zgoraj in spodaj s podaljškom ohišja. Narejena je iz poliranega jekla, širina znaša 7,0 mm. Podpisana je in vijačena. Postopek vijačenja zahteva nekaj več pozornosti, saj ležišče sprejme navoj nekoliko pozneje, kar pomeni, da sta potrebna dva ali tri vrtljaja več, kot je to običajno.



Luneta je enosmerno vrtljiva. Za celoten krog je potrebno 60 klikov. Zunanji del obroča sestavlja gosto nazobčano visoko polirano jeklo. Aluminijasta korona je temno modre barve ter se poševno spušča proti robu. Širina znaša 4,5 mm. Vsebuje minutno lestvico, marker na poziciji 12 je luminiran. Luneta se lepo čuti pod prsti, obračanje je v popolni kontroli in enakomernem ritmu. Kakovostno je položena v ležišče.

Pokrov ohišja je narejen iz brušenega jekla in dodatno vijačen s petimi vijaki. Osrednji del je matiran in vsebuje zelo kakovostno gravuro morske zvezde, simbola linije Ocean Star.



Nekoliko presenetljiv učinek ohišja je, da ne pušča vtisa, da gre za uro potapljaške naravnanosti. Ne gre za masiven in stisnjen element, ki je značilen za diverje, temveč za odprt in z 12,2 mm višine, osrednje dimenzioniran fragment, ki bolj vleče k elegantnem bombažu, kot pa tesnem neoprenu. To ni mišljeno kot kritika, ampak kot zanimivost in predvsem kot želja, da poudarim individualizem modela.

Kar se tiče končne obdelave, lahko brez zadržkov ugotovim, da presega affordable razred v katerega izdelek sodi. Ni elementa na ohišju, kjer ni opazna polna posvečenost kakovosti obdelave. Strani in ramena se kopljejo v brušenem sijaju, ki precej zmanjšuje pričakovano robustnost ure.

Steklo je safirno z antirefleksnim premazom. Postavljeno je 0,5 mm nad površino lunete in komaj opazno se spušča proti sredini. Premer znaša 33,0 mm. Omogoča zelo dober pregled in branje številčnice iz različnih kotov.



Številčnica je metalno modra. Okence za dan in datum se nahaja na poziciji 3. Raje bi videl, da bi se ta dva podatka nahajala vsak v svojem okencu. Običajno nisem pristaš belega ozadja v okencih, toda v tem primeru gre za zelo skladno kombinacijo z belimi markerji, ker je širina okna popolnoma enaka širini markerjev.

Ker je zaščitna barva Mida oranžna, navedba kalibra in vrh sekundnega kazalca nekoliko diskretno podpisujeta proizvajalca.

Markerji su oblikovani kot bari. Postavljeni so na podlago številčnice in prijetno obrobljeni z visoko poliranim jeklom.
Skeletni polovici Baton kazalcev sta še eden izmed dejavnikov, ki uro vleče v vode elegance.

Jeklena zapestnica s tremi vrstično postavljenimi členki je utelešeni dokaz, kako enostavne stvari dosegajo visoki učinek. Linki so vrhunsko brušeni, zelo mobilni in odlično prilagodljivi roki.
Širina zapestnice znaša 22,0 mm pri lugih in 20,0 mm ob zaponki.



Zaponka je narejena iz brušenega jekla in podpisana. Zapira se na klik. Vsebuje ekstenzijo oziroma podaljšek za postavljanje ure na potapljaško obleko.

Teža ure z originalno zapestnico znaša 172 g. ISO Cetifikat 2281 jo deklarira na vodotesnost 20 ATM oziroma 200 metrov.

Uro poganja avtomatski mehanizem z možnostjo ročnega navijanja Mido Caliber 80, ki ima funkcijo hackinga in vsebuje 25 sintetičnih rubinov. Rezerva navitja znaša 80 ur, kar pomeni, da bije s frekvenco 21.600 oscilacij v eni uri. Mido je kaliber ob sodelovanju z ETA s.a. razvil leta 2014 na podlagi ETA C07.621 in odlikuje ga dejstvo, da ne vsebuje plastičnih delcev.

Luminacija nas za trenutek postavi v dilemo – dress ali diver. Zelo je močna, čista in traja celo noč.

Ura prihaja v zelo prijetni in kakovostno narejeni embalaži, ki jo tvorita dve škatli. Zunanja je narejena iz trdega kartona. Na spodnji strani je okrašena z Mido robotom, Robijem. Fiktivni junak je rojen leta 1939 in je postal zaščitni simbol brenda. V času največje popularnosti je bilo narejeno ogromno figuric, nekaj časa pa je dogodivščine ponazarjal v lastnem stripu.

Notranja škatla je črno-oranžni Mido kombinaciji. Narejena je iz maksimalno ojačenega trdega kartona. Notranjost je preoblačena v mehek material. Ura je varno vpeta v sredini. Embalaža zagotavlja dolgotrajno uporabo.

Mido Ocean Star je zanimiva in privlačna ura. Gre za primerek z dvojno moralo. Čeprav je v osnovi potapljač, vsebuje množico elementov, ki njegovo uporabo lahko razširijo na formalne priložnosti. Vsaka poteza na njej prikazuje, da je izdelek kakovostnega proizvajalca. Niti za trenutek ne dovoli kakršenkoli sum v pošteno identiteto. Če bi ga moral opredeliti na najkrajši možni način, bi ga opisal kot eleganten diver.

850 € znaša priporočena maloprodajna cena in tako kot izdelek sam, ne pušča prostora za pomislek. Zelo korektna cena za zelo korekten izdelek.

Tam, ko omenjaš, da nekateri v mehanizme vgrajujejo plastične dele (nemirka, zaskočni mehanizem) - ki jih pri tej uri, ki si jo predstavil, ni - se mi zdi zanimiva ta debata, na katero si me opozoril že, ko sem spraševal za mehanizem v Hamiltonu (ki jih tudi nima), saj naj bi bil največkrat naveden razlog za uporabo nekovinskih delov problem magnetizma, ampak se vseeno sprašujem, če sama "grožnja" namagnetenja odtehta tako odločitev, upoštevajoč dejstvo, da demagnetizacija ponavadi naj ne bi bila neko zahtevnejše popravilo (lahko pa, da se glede tega popolnoma motim)?