Krizni časi, ki jih sedaj doživljamo, nam velevajo, da moramo biti doma. Srčno upam, da se situacija vsem čim prej obrne na bolje, dokler pa bodo razmere take kot so, ne preostane drugega, kot da se držimo navodil in ždimo za štirimi stenami. Stranski učinek takega stanja je, da nas ima večina več časa kot po navadi in da ta čas malo okrajšam sebi ter morda še kakemu urarskemu navdušencu, sem se odločil, na kratko predstaviti delo na urarski stružnici. Zavoljo boljše razumljivosti in možnosti objave več slik, bom besedilo razdelil na tri objave.
Če odštejem pinceto, povečevalno steklo in izvijač, ki so bolj kot ne samo pomagala našemu telesu, da se z njimi lahko ob delu vedemo bolj spretno, je stružnica verjetno najbolj vsestransko orodje v urarski delavnici. Žal sem mnenja, da je njena vloga v modernih časih vedno bolj postavljena v kot. Tako stanje je posledica izumiranja urarjev ''stare šole'' in centralizacije švicarske urarske industrije. Tista peščica preživelih samostojnih urarjev, ki v tej obrti še vztrajajo, je v zadnjem času doživela konkreten udarec, saj se po uradni poti za večino najbolj pogostih švicarskih mehanizmov, delov enostavno ne da več dobaviti. Ne bom se spuščal v dilemo, je tak sistem pošten ali ni ter kako ga obiti, dejstvo pa je, da se hitro približuje doba, ko bo vintage ure praktično nemogoče/nesmiselno servisirati, saj bodo obstoječi mojstri počasi šli v pokoj, šole, ki bi dobavila novo generacijo urarjev pa pri nas že leta ni več. Kot primer vzemimo žepno uro Omega z zlomljeno balančno osjo, kar je zelo pogost simptom takih starin. Ker že menjave osi, ki je mnogo bolj enostavna od njene izdelave, na servisu pri nas ne bodo izvajali, bo lastniku ostala le opcija, da se uro preko uradnega posrednika prepošlje v Švico, kjer bodo sicer delo opravili vrhunsko, problem pa bo v tem, da bo končni strošek mnogokratnik vrednosti delujoče ure. Včasih tak zaplet ni predstavljal problema, ura se je odnesla do lokalnega urarja, ki je preveril, če je taka os na zalogi, če je slučajno ni bilo, se je usedel za stružnico in jo naredil, končna cena pa je bila seveda v zmernih mejah.
Čeprav sem po izobrazbi inženir in nisem šolan urar, je v zadnjem desetletju hobi, ki sem ga gojil že prej, prerasel v tako rekoč način življenja. V prihodnje bi si rad prizadeval, da bi izpopolnjeval obrt v smeri, kot sem že prej temu rekel, ''stare šole'', in bil sposoben čim več sestavnih kosov mehanizma narediti sam. Potrebnega orodja za tak cilj je praktično morje brez dna, čigar posledica je še globlja luknja v žepu, mi je pa zdaj, še bolj kot mi je bilo na pričetku, jasno, da se pri poglobljenem popravilu ur, praktično vse vrti okoli stružnice.
Moja stružnica je znamke Boley-Leinen, 6 milimetrska, kar pomeni, da je manjša izvedba od bolj pogostih 8 milimetrskih, vendar se z obema tipoma da narediti vse. Nimam točnega podatka o starosti, predvidevam pa, da je stara vsaj petdeset, če ne še več, let. Načeloma tukaj starost ne igra nobene vloge, ker se stružnice v zadnje pol stoletja niso prav nič modernizirale, spremembe so se zgodile le pri pogonu, sedaj so vse opremljene z modernimi elektromotorji, vendar to ni velika prepreka, z malo truda se da za pogon prilagoditi motor iz odsluženega šivalnega stroja. Tak ustroj imam tudi sam, hitrost motorja se kontrolira preko pedala na tleh. Dobro je, da se v pripadajoči opremi nahaja dosti različnih nastavkov in pripomočkov, zagotovo najbolj važna stvar pri stružnici pa je, da je v centru, to pomeni, da se vrti popolnoma gladko. Če slednji pogoj ni zadoščen, je vse dokaj neuporabno in to je pravzaprav največji problem, ko se kupuje rabljeno stružnico preko spleta, saj po samih slikah ne moremo vedeti, da je dobro centrirana. Tukaj bi morda še dodal, da so cene načeloma visoke, za dobro ohranjeno rabljeno stružnico z zgledno dodatno opremo bo skoraj gotovo potrebno odšteti štirimestni znesek, pri novih pa se znesku takoj pridruži še ena ničla.


Nožev za struženje je več vrst, osnovni so jekleni, zelo pomembno je, da je jeklo dobro in seveda trše od materiala, ki ga obdelujemo. Jaz izključno uporabljam nože iz tungsten karbida (se opravičujem, nimam pojma, kako se temu materialu reče po slovensko). Obstaja cela umetnost kako pravilno in kvalitetno nabrusiti nož, vsekakor pa je vsaj za prvo silo potrebno brušenje nožev obvladati, saj je namreč to stalnica pri delu (tudi dobavljeni so nenabrušeni, vsaj moji so tako prišli) in moram reči, da je brušenje mnogo težje kot si bi predstavljal. O brušenju bi se dalo veliko napisati, če koga to posebno zanima, je na to temo objavljenih tudi kar nekaj dobrih video vsebin na Youtubu.

Paleta različnih urarskih del, ki se jih da izvršiti na stružnici je ogromna, če odštejemo zapreko in vzmet, se da praktično vse sestavne kose mehanske ure narediti na navadni stružnici. Moram reči, da se pri meni stružnica vrti kar pogosto, večinoma gre za kakšne manjše popravke osi, skrajšave, izdelave zatičev in popravila/izdelave navijalnih osi ter razna poliranja. Od bolj kompleksnih del bi rekel, da so najbolj reprezentativne izdelave osi, pivotov in ležajev. Prvi dve navedeni deli bom predstavil v svojih objavah, ki sledita, saj sem moral to delati ravno v preteklih dneh in sem v ta namen vse tudi sproti poslikal. Če bo čas, potem pripnem še kratko objavo o izdelavi ležaja, moram malo še pobrskati, saj imam tudi na to temo nekaj posnetkov v arhivu. Tema je dokaj tehnično poglobljena, se bom pa potrudil, da morebitnemu bralcu poizkušam zadevo čim bolj laično predstaviti.

Kot primer za konec prvega dela, zgoraj prilagam slike od izdelave impulznega kamna, ki je manjkal na platoju (prva slika). Na zadnji sliki se vidi, da je ujemanje izdelanega kosa z luknjo v platoju brez zračnosti.

2. del: izdelava balančne osi

Lahko bi se reklo, da ima vsaka ura svoje srce. Pri kvarčnih verzijah je to kvarčni kristal, ki vibrira s točno določeno frekvenco, vsi ostali sestavni deli ure pa so le orodja, da se oscilacije kristala manifestirajo v človeku razumljiv in berljiv čas. Takole filozofsko gledano so mehanske ure praktično enake, njihovo srce je prav tako natančen oscilator, ki odmerja čas. V slovenščini se temu oscilatorju reče nemirka, (obstaja tudi izraz ''balančno kolo'', sam si pod slednjim terminom predstavljam bolj izraz za zgolj os in obroč, brez ostalih dodatkov). Da bi bile oscilacije čim bolj enakomerne in bi bili vplivi okolja čim manjši, je dobro, da je nemirka čim večja glede na velikost mehanizma. Zaradi te potrebe po velikosti, je balančno kolo z naskokom največje in najtežje kolo v mehanizmu. Če temu dodamo še, da je balančno kolo tudi daleč najhitreje premikajoče se kolo v mehanizmu, je hitro jasno, da so os nemirke in njeni ležaji, sestavni deli mehanizma, ki so precej na udaru. Sicer se je z razvojem urarstva v 20. stol. napredek na področju varovanja osi močno izboljšal, še vedno pa velja, da če ura pade na tla in se ustavi, gre skoraj zagotovo za zlom balančne osi. Pri starejših in večjih urah, še posebej žepnih in ročnih verzijah, je ta problem še precej bolj pogost.

Zgoraj je skica nemirke v prerezu, v sredini je z modro barvo označena balančna os, z rdečo pa kosi, ki so na os pritrjeni. Vsi sestavni deli, ki se držijo osi, torej obroč balančnega kolesa, spirala s svojim ovratnikom ter plato z impulznim kamnom, so nataknjeni na os brez kakršnihkoli lepilnih substanc. Vse se drži na svojem mestu zgolj zaradi tako tesno prilegajoče izdelave. Spodaj je slika vseh komponent po tem, ko sem jih razstavil. Z desne proti levi si sledijo balančni obroč, plato in spirala, zgoraj je os in nad osjo je jeklena palica, iz katere se bo izstružila nova os. Na tem mestu bi rad dodal še, da vedno, ko se zlomi balančna os, se zlomi le v pivotu, saj je tam najožja in najbolj krhka. Pivot je namreč del osi, ki med delovanjem ure leži in se suče v ležaju. Po navadi poči le eden od obeh pivotov, se pa dogodi tudi, da se zlomita oba.

Velikost balančne osi je morda na skici zavajajoča. To je zelo majhen del, največje merijo v dolžino (rob pivota do roba sosednjega pivota) okoli 4 mm in širino (premer podloge kolesa) slab milimeter, pri manjših urah pa so osi dolžine le dober milimeter. Pri merjenju se vedno številke podajajo v stotinkah milimetra in tudi pri sami izdelavi je potrebno držati svojo napako v okviru dobre stotinke milimetra, kar je za primerjavo skoraj desetkrat manj od debeline človeškega lasu. Spodaj je slika osi, ki sem jo sam izdelal v primerjavi z uro normalne velikosti, os je na steklu, pri markerju za deseto uro (ura ni moja, je le na servisu, mi je pa to tako lep model, da si nisem mogel pomagati, da je ne bi dal za primerjavo).

Že samo razstavljanje nemirke je dokaj kompliciran posel. Najprej nemirko odvijemo iz mostiča na mehanizmu, potem pa je potrebno odstraniti spiralo, ki jo na osi drži majhen preklan obroček, ki se mu reče ovratnik (besedo sem si pravzaprav sam izmislil kot prevod iz angleščine. Potrjen urarski termin je ''collet'', spirala je ''hairspring'' oz. ''balance spring''). Ovratnik gre dol dokaj zlahka, spodkoplje se ga z dvema majhnima izvijačema, vendar je pri temu potrebno biti zelo pazljiv, ker lahko izvijač hitro spodnese in se pohabi spirala, ki je zelo delikaten kos. Bolj na trdo je nameščen plato (''roller'' ali ''roller plate'', čigar primarna funkcija je držanje impulznega kamna, preko katerega nemirka dobiva energijo iz mehanizma), pri katerem tehnika z izvijači ne deluje več. Plato bi se prej skrivil, kot bi šel dol iz osi. Orodij za odstranjevanje platoja je več, verjetno najbolj kvalitetno je orodje ''Rex'', ki omogoča, da se os izbije iz platoja, ne pa da se vleče plato iz osi. Spodaj na sliki je Rex z vpeto nemirko pred izbijanjem, potreben je samo rahel udarec s kladivcem in os z obročem bo padla ven.

Zadnje dejanje je odstranitev obroča iz osi. Obroč za razliko od ostalih delov ni samo nataknjen, ampak je še dodatno zanetan (na skici zgoraj sem označil področje netanja). Os gre lahko ven na dva načina in sicer z uporabo posebnega elektrečega rezalnika Molfres, dokaj drago in uporabno mašino, ki dobesedno odbrusi preostanek osi do roba kolesa ali pa se os odpili na stružnici. V mojem primeru, se bo delala nova os, kar pomeni, da je edina opcija preko stružnice, Molfres bi sicer delo opravil lažje in hitreje, vendar bi s tem izgubili pol osi in v nadaljevanju ne bi več imeli muštra za izdelavo novega kosa.

Ko je os ''osvobojena'', se lahko lotimo meritev. Za meritve je potreben mikrometer (zgoraj na sliki), saj klasično kljunasto merilo v tej fazi skoraj ne more doseči zadovoljivih rezultatov. Obstaja urarski priročnik (tudi na sliki zgoraj), ki zavzema mere večine osi kategoriziranih mehanizmov iz prejšnjega stoletja. Če so mere dobro opravljene, se da s pomočjo priročnika poiskati podobno os kot jo rabimo (seveda ves čas govorim za primer, da konkretne osi ni na voljo). Taka podobna os lahko prihrani dosti truda, saj se jo da v meri, ki ne ustreza, malo popraviti in prirediti za uporabo v željenem mehanizmu. Žal v mojem primeru take osi ni bilo najti, zato ni preostalo več drugega, kot da se jo naredi popolnoma na novo.

Za osnovo uporabljam jeklene palice, ki so predhodno zakaljene in iz ustreznega jekla. Po zmernih cenah se jih da dobiti pri vsakem večjem zastopniku za urarski material. Včasih je bil z jeklom večji problem, noži za struženje pa slabši, zato so se osi vedno pred izdelavo odkalile in nato po končanem delu zakalile nazaj. Stari urarji so za osnovno jeklo uporabljali špice od ogrodja dežnikov, danes to ne bi bilo več mogoče, dežniki so vsi kitajske izdelave in njihovo jeklo temu primerno slabo. Ob današnjem razpoložljivem naboru orodja in materiala sem mnenja, da kaljenje ni več potrebno, saj se da solidno obdelati že zakaljeno os. Preveč zakaljena pa v končni fazi tudi ni dobra, saj je potem sicer izredno trda, posledično pa tudi preveč krhka in trpi pri udarcih, poleg tega tudi hitro poči pri netanju.

Zgoraj je kolaž slik iz struženja osi. Smiselno je najprej začeti na strani spirale, ker je bolj komplicirana, in se nato premakniti na stran platoja. Dobro je, da se struži celotna os v enem delu, z drugimi besedami, da se je ne jemlje iz primeža stružnice, saj je pravilen center zelo pomemben. Osebno na strani platoja ne zaključim do konca in potem os le moram enkrat obrniti, ampak ker je moja stružnica dobra, je na koncu tudi center obeh pivotov na ta način zadovoljiv. Dolžino posamičnih predelov ocenjujem tako, da si zraven vedno s pinceto pomikam staro os in potem primerjam. Pri dolžinah ima pravzaprav urar nekaj prostora za napako, saj so kosi krajši od njihovih mest na osi, edina dolžina, ki mora biti tako rekoč v nulo, je celotna razdalja od pivota do pivota. Moram priznati, da v tem segmentu moja ocena ''od oka'' ni dovolj zanesljiva, zato namenoma naredim pivote daljše, da jih potem skrajšam, ko je os že zaključena in jo lahko vstavljam v mehanizem ter pregledujem ustrezno zračnost v ležajih. Pri premeru posamičnih predelov žal prostora za napako praktično ni, se pa na srečo da poizkušati tekom obdelave na stružnici. Željen kos enostavno natikaš na os, če ne gre, se malo še postruži in poizkusi ponovno, ko se enkrat preveč postruži, je zabave konec, os je potrebno odrezati in pričeti znova. Spodaj je slika natikanja kolesa med delom.

Ko je os zaključena in še pred sestavo nemirke, sledi še eno opravilo; poliranje pivotov. Če odštejemo več stoletij stare muzejske primerke, danes najpočasnejše ure tiktakajo s frekvenco 18000 polnihajev na uro. Pri urah, s katerimi se ustrezno rokuje, bo balančna os lahko zdržala mnogo desetletij. Pri tako veliki količini polnihajev že v eni sami uri, se lahko zaokroži, da pivot naredi v svoji življenjski dobi praktično neskončno obratov. Zaradi tega je za ležaje in za pivot dobro, da je jeklo čim bolj gladko, bolj gladko od izdelka na stružnici, zato je po končanju struženja pivote potrebno še spolirati. Spodaj je slika posebnih pil za poliranje pivotov ter Jacot orodja za poliranje, kasneje pa še končni izdelek v primerjavi z zlomljeno osjo (posnetek je napravljen pod povečevalnim steklom in še elektronsko ojačan, s prostim očesom namreč ni kaj dosti za videti. Na stari osi spodaj se lepo vidi, da je desni pivot zlomljen).

Na koncu ostane še sestavljanje nemirke nazaj. Spirala z ovratnikom in plato se na os porineta, kot sem rekel že prej, mora biti os tako izstružena, da je prileganje zelo tesno in se iz položaja ne umakne tudi ob kakšnih večjih sunkih in silah. Izjemno je pomemben kot spirale in platoja, pod katerim je nastavljen na os, saj se vsaka zgrešena kotna stopinja odrazi v abfallu (beat error) urinega teka (o slednjem pojavu sem že pisal na Minutki, na hitro rečeno gre za podoben efekt, kot če bi stensko uro premaknil iz vertikalne pozicije). Za nameščanje teh kosov je najbolj primerna ''tribnit mašina'' (tudi buncne, po nagleško ''staking tool''), obvezna pa je pri netanju nemirke. Spodaj je slika iz faze nameščanja spirale in kasneje še skica poteka netanja obroča na os v prerezu (najprej se obroč nastavi, potem se s špičastim nastavkom udari, da se vreže net in kasneje z ravnim nastavkom še zgladi. Na tak način obroč drži na mestu tudi pri hujših sunkih in kotnih pospeških).


Ko je vse končano, je mehanizem potrebno le še sestaviti, zregulirati in spraviti v tek. Če je čas in volja, je dobro še, da se nemirko stehta, to pomeni, da se jo masno uravnoteži. Ker je bil moj primer za stacionarno uro, ki je nenehno v eni poziciji, tehtanje niti ni tako nujno, poleg tega bi se dalo o tehtanju nemirk napisati še en daljši članek pa mislim, da je bilo že tole dovolj. Še slika končnega produkta in upam, da bom spravil skupaj še obljubljeni tretji del.

Slamca, najlepša hvala za tole! Odlično branje! Nisem pa čisto razumel, kako odstraniš os iz kolesa. Glede na to, da je zanetana, mi ni čisto jasno, kako lahko odpiliš notranjost osi (torej ta konus), da os zleze ven. Kako je pa z oblikovanjem pivota? Imaš posebno orodje, glede na to, da gre zopet za neko konično obliko oziroma zaokrožitev pri prehodu iz stebla osi na pivot?

Pa še eno vprašanje. Ko si izdelal impulzni kamen... ali ni potrebno, da je impulzni kamen iz "jewel" materiala? Ali je lahko tudi iz jekla?

Ko si izdelal impulzni kamen... ali ni potrebno, da je impulzni kamen iz "jewel" materiala? Ali je lahko tudi iz jekla?

Imaš prav, impulzni kamen že v imenu nakazuje, da je po sestavi kamen (po angl. ''roller jewel''). Veljajo pa zanj iste zakonitosti kot za druge dele mehanizma, ki so sestavljeni iz kamnov, torej kamen je bolj obstojen material in dlje zdrži od jekla oz. medenine, še vedno pa se da dobiti praktično iste rezultate z uporabo jekla, le manj časa bo držalo. Se pa pogovarjamo to v smislu namesto sto let, le štirideset let. V predstavljenem primeru sem delal impulzni kamen za okoli sto let star žepni kronograf, taka ura se ne bo nikoli več profesionalno uporabljala, gre za zbirateljski primerek, ki se ga bo navijalo le občasno in v tak namen je tudi jeklo večno. Seveda je stvar tudi v tem, da kamna ne morem obdelati, takega pa ni bilo, čeprav imam kar soliden sortiment kamnov. Še to bi dodal, impulzni kamen je v plato nameščen z uporabo šelaka, v tem primeru in v primeru kamnov na anker vilici, se izjemoma uporablja lepilno sredstvo.

Nisem pa čisto razumel, kako odstraniš os iz kolesa. Glede na to, da je zanetana, mi ni čisto jasno, kako lahko odpiliš notranjost osi (torej ta konus), da os zleze ven.

Z nožem na stružnici odstružiš tisti del osi pri netu (nujno samo material na osi, če se lotiš materiala iz obroča kolesa, s tem pričneš odnašati maso balančnemu kolesu in posledično bodo težave, ker bo šla ura hitreje, poleg tega bo tudi ponovno netanje problematično). Ko se odstruži plast pri netu, kolo še ne gre dol, se ga da pa izbiti na buncnah (tribnit mašini), brez, da se pojavi škoda. Tukaj se morda postavi vprašanje, zakaj ne bi kar direktno izbijal osi ven. Namreč, če bi se lotil na tak način, net drži tako močno, da bi poškodoval obroč v okolici neta in bi bil potem spet problem pri ponovnem netanju nove osi.

Kako je pa z oblikovanjem pivota? Imaš posebno orodje, glede na to, da gre zopet za neko konično obliko oziroma zaokrožitev pri prehodu iz stebla osi na pivot?

Ne, vse se da lepo oblikovati z nožem. Ravni del pivota jaz naredim do okoli 110 procentov končne debeline, potem pa naprej pilim, ker gre tako počasneje ter lepše. Kot sem rekel, ko prideš predaleč in odvzameš preveč materiala, poti nazaj več ni. Debelino sproti primerjam tako, da natikam ležaj iz mostiča in preverjam zračnost pivota v ležaju.

Bi pa morda na vse dodal še to, da tako ali tako v 90 procentih primerov nove osi ni potrebno narediti, ponudba na internetu je kar pestra, sploh za novejše mehanizme. Ko si v položaju, da je os dobavljiva, takrat več nima smisla stružiti osi iz obroča, kot sem že omenil zgoraj, jo najprej odščipneš s kleščami, potem pa odžagaš v Molfres mašinici. Za predstavo prilagam še fotko Molfresa:


Zgoraj na mašini manjka zaščitni pokrovček, da med rezanjem ne letijo deli okoli. Pokrovček se mi je zlomil, ko mi je mašina padla na glavo... dobesedno . Ampak shajam brez zaščite čisto ok.

Odličen prispevek! Hvala za zanimivo branje in edukacijo!

Dober in kvaliteten prispevek. Čestitam. Slamca, ste morda že razmišljali, da bi vse kar ste doslej objavili na "minutki", dodali še nekaj zanimivih tem, potem pa vse skupaj izdali kot priročnik?

Odlično, hvala Slamca.
V teh časih prav prijetno branje.
Seveda se priporočamo za še...

Poslano z mojega SM-G950F z uporabo Tapatalk

Slamca, ste morda že razmišljali, da bi vse kar ste doslej objavili na "minutki", dodali še nekaj zanimivih tem, potem pa vse skupaj izdali kot priročnik?

Hvala, ampak resno o tem nisem razmišljal. Trenutno imam v delu kar nekaj dolgoročnih projektov na področju urarstva in še za slednje ni veliko časa. Čeprav mislim, da moji prispevki niso primerni za tak priročnik, se vseeno strinjam, da bi potrebovali nekaj v tem smislu. Vse kar imamo trenutno v Sloveniji na to temo izdanega, je že precej v letih in zelo težko za dobiti v roke, posledica pa je, da nimamo dogovorjenih niti vseh strokovnih izrazov. Če se bo tega dela lotil kdo drug, sem pripravljen pomagati po svojih močeh. Bom pa skupaj spravil še obljubljeni tretji del tega čalnka:).