Se vam je kdaj zgodilo, da ste podvomili v svojo zapestno uro, ki ni ravno iz ekonomskega razreda? Kakšni občutki so vas navdajali, ko ste se čudili ob pogledu na kazalce in se hkrati nikakor niste mogli odločiti, da bi z očmi diskretno švignili naokrog in s pogledom še na kakšno drugo uro v prostoru, potrdili ali ovrgli svoje začudenje nad prikazanim časom.? Ste se kdaj zalotili, da kljub možnemu hitremu in udobnem pogledu na namizni koledarski planer, (kjer bi hitro izvedeli »katerega smo danes«), raje vstanete in se nagnete proti »več luči«, morda nataknete očala in s svoje drage lepotice preberete isti podatek?
--Skratka, nositi dražjo urco zna biti kar angažirano in naporno, polno samoopravičevanja, pa spet dvomov in nato neprepričljivega vnaprejšnjega zaupanja.--
Ima morda kdo kakšne podobne izkušnje?

Meni se recimo večkrat zgodi, da gledam na uro in ne vidim koliko je ura ali kateri datum je :-). Pa ne zato, ker bi bil slaboviden.

Mislim, da se je verjetno vsak od nas, ki nosi uro, ki mu pomeni vsaj malo več od kazalnika časa, soočil s kakšno tako situacijo. Priznati si moramo da gre poleg vsega tudi za nečimrnost in malo je prav nič ne škodi.

Sam že čisto po 'defoltu' najprej človeka pogledam na roko pa naj si bo to v živo na TV ali kako drugače. Morda koga po tem tudi sodim kar pa seveda ni čisto prav

Predvsem pa si pustim uživat ob raziskovanju mehanike skozi zadnje steklo, čiščenju urce, navijanju, merjenju časa, prebiranju literature in pa neskončnimi pogovori o vsem kar je z urami povezano.

Očitno gre za neke podobne občutke sem si jih doživljal v otroških letih, zatopljen v svojem svetu z najljubšo igračo. Le da je ta 'igrača' sedaj nekolikanj dražja

blazb napisal(a):

Meni se recimo večkrat zgodi, da gledam na uro in ne vidim koliko je ura ali kateri datum je :-). Pa ne zato, ker bi bil slaboviden.

kaj pa...ker si nažgan??

takrat se mi pa včasih zazdi, da mam Reversota