..da nisem mogel skriti začudenja, ko mi je urar (na moje nehotno vprašanje, da ne bi pogovor zamrl; koliko zob pa ima zaskočno kolo) odgovoril, da ne ve !? Kaj naj sedaj to pomeni, naj pustim mojo zadnjo pridobitev pri njem ali ne?
Vendar sem se hitro streznil in priklical v spomin situacijo, v kateri se je nekaj podobnega zgodilo tudi meni.
Pred leti me je poklical mojster iz urarske delavnice in vprašal: "Tukaj imam dve domala identični uri, katera je že vaša, ona z rimskimi številkami ali tista z arabskimi?"
V trenutku sem bil ob gotovost in v zadregi odgovoril, da se žal tega trenutno ne spomnim.
Zanimivo.. Stvari, ki jih vsak dan počnemo ali detalje, ki jih neštetokrat vidimo, sploh več ne prepoznavamo kot take, ampak postanejo le eno izmed mnogih sredstev za prodor v bolj bistvena vprašanja in probleme, povezane z neko kompleksnejšo obliko ali delovanjem.
Je kdo imel že kakšno podobno izkušnjo ? In kaj spoštovani forum nasprotno meni od drugi skrajnosti; ko nas bi nekdo vprašal: "Prosim koliko pa je ura?" Mi pa bi mu začeli razlagati o notranjem ustroju fine mehanike in principu delovanja n. pr. vzmetnega bobna.
Pomotrimo torej ponovno, nam drage, tudi one druge , se skušajmo spomniti kako vznemirljivo je bilo takrat, ko smo jih prvič videli (oziroma spoznali) in se potrudimo vtisniti v spomin tudi tisto, o čemer smo, nemara lažno, prepričani, da vemo takojšen odgovor.

Se strinjam. Tempo je prehiter in stvari gredo mimo nas brez da bi se jih dejansko zavedali. To je zelo slabo za duševno stanje je pogruntal že Martin Kojc 80 let nazaj. K sreči obstajajo metode, s katerimi se da povečati čuječnost.

Pa še en zanimiv pojav. Menda se obraza ljudi, ki nam veliko pomenijo dostikrat ne sploh ne spomnimo...

Zelo interesantna tema.

Med vožnjo se največkrat zalotim, da misli odtavajo in sem na avtopilotu. Baje, da se to dogaja veliko ljudem, kar se bojda da dokazat s pogostimi nesrečami na določenih ovinkih.

Itak nas vsakdanji tempo (in lenoba) sili v to, da hitimo in pozabimo na vse lepe sekunde in minutke, ki jih je z vsakim dnem čedalje manj.

Menda človek včasih pozabi obraz človeka ki mu je drag...

jozi napisal(a):

Zelo interesantna tema.

Med vožnjo se največkrat zalotim, da misli odtavajo in sem na avtopilotu. Baje, da se to dogaja veliko ljudem, kar se bojda da dokazat s pogostimi nesrečami na določenih ovinkih.

Itak nas vsakdanji tempo (in lenoba) sili v to, da hitimo in pozabimo na vse lepe sekunde in minutke, ki jih je z vsakim dnem čedalje manj.

V avtopilotu smo ljudje večkrat, saj dosti stvari delamo podzavestno. Težko se je namreč zavedati in doživljati prav vsak trenutek. Posebej se nam to dogaja takrat, ko smo v naglici in postanemo pasivni in delujemo nagonsko podzavestno. To s pridom izkoriščajo oglaševalci, saj so njihovi psihologi pogruntali mehanizme, ki pretentajo človekovo 'zdravo pamet'. Ravno zato se nam zgodi, da včasih kupimo nekaj kar sploh ne rabimo. Za nakup se namreč odločimo ne racionalno ampak na osnovi podzavestnih vzorcev. Lep primer je npr lepa ženska ob gumah, avtu ali drugih izdelkih. To je precej razširjen trik, saj izdelek nehote povežemo s svojimi sexualnimi potrebami (obstanek vrste), ki je eden od naših osnovnih in najmočnejših nagonov.

Sicer pa priporočam meditacijo. Ideja in trening meditacije se med drugim bori ravno priti pojavom kot so avtopilot (bolje: tukaj in sedaj), pasivno vedenje ipd. Zadeva deluje in ima še druge pozitvne učinke, le vztrajen je treba bit