@oba morska psa ( ): Kaj je silderica(?), mi ni povsem jasno, ampak nima veze.

Sem pa tudi sam še kar ljubitelj glasbe, le da nisem čisto istega mnenja, da so bila zlata doba šestdeseta/sedemdeseta. Imam v vseh obdobjih od šestdesetih naprej kar nekaj favoritov, predvsem garažni in psihedelični pop in rock. Pa seveda tudi (proto/navadni/post)-punk, indie scena od osemdesetih dalje in sorodne zadeve. Kakorkoli, v zadnjih nekaj desetletjih od dostopne DIY snemalne opreme + internetne distribucije je taka poplava glasbe, večinoma šmorn, ampak nek delež pa odličnih zadev, da sem stalno v odkrivanju novih všečnih muzik. Poleg kultnih klasik kot so The Velvet Underground ipd. torej ne zmanjka materiala in težko rečem, da je isto kot z urami. V glasbi pač ni bilo kvarčne krize; govorim seveda izven mainstream zadev.

Če se vrnem še malo na topic: vmes sem odkril še, da je Billovo sodelovanje z urarstvom izven Junghansa vedno bilo precej omejene narave. Pri Omegi je serija ur v kolekciji Art z njegovim pokrovčkom omejena na par modelov različnih velikosti, 999 kosov. Pri Movadu je Bill uro in ne samo pokrovček oblikoval v zelo svojem slogu, je pa kolekcija omejena na samo 99 kosov. Glede na dizajn me niti ne čudi. Slike iz interneta spodaj.

Pa še manjši popravek: A. Černigoj je bil res na Bauhausu, vendar v Weimarju, preden so se selili v Dessau, kjer je bil študent M. Bill.

Še malo izven ur: Bill je bil kasneje, kot omenjeno, prvi rektor ulmske šole dizajna, ustanovljene 1953, ki je konec šestdesetih po 15 letih zaprla vrata. A je bil v Ulmu le nekaj let na začetku, saj je prišlo do trenj glede kurikuluma in pogledov na oblikovanje. Treba je vedeti tudi, da oblikovalskih šol takrat praktično ni bilo, oblikovali so umetniki in arhitekti. Ulmska šola je bila zato izredno pomembna za oblikovanje kot foh kasneje. Dobili so tudi kopico nagrad za svoje izdelke. Kakorkoli, Bill je želel ohraniti bolj umetniški pristop (harmonija oblike in vsebine), ostali bolj funkcionalnega, zato je kmalu odšel in ravno v tistem času začel sodelovanje z Junghansom. En izmed prelomnih dizajnov iz Ulma je bil Roerichtov set namiznega pribora: funkcija je v ospredju, ker se je dalo vsak kos zložiti na vrh drugega. V produkciji je bil dobrih 40 let in skodelic se tudi sam spomnim iz raznih konferenc oz. hotelov (morda je šlo za kopije, vendar tudi kopije temeljijo v tem setu). Slika spodaj.

Slike - sposojene iz interneta...
Omega Art Max Bill, kvarc (katalog):

Movado Museum, navijač (Max Bill):


Set Hansa (Nicka) Roerichta:

Praviš, da ni bilo kvarčne krize v glasbi. Hm, spomni se glasbe '80 in kako so zveneli Glen Frey (Eagles), Steve Winwood (ex Spencer Davis Group, ex Traffic), John Fogerty (ex CCR), da ne govorim o David Bowie, Queen (ko primerjaš jajca kot so I want to break Free, Radio Ga Ga, Kind of Magic, It's a hard life ipd s tistim, kar so delali deset let pred tem) ali kaj je pel v '80 Feargal Sharkey, nekoč član kultnih The Undertones, ali kako so zveneli The Clash,. Buzzcocks v '80 in kako v '70. Vrh vsega pa je, da je Paul McCartney prepeval Say, say, say z M. Jacksonom...,,,
Seveda so tudi svetle izjeme, tako kot v vseh obdobjih. Tudi med kvarčno krizo je bilo, kar nekaj brendov, ki so ostali zvesti mehaniki. Mnoge je to na koncu pokopalo ampak attitude pa je ostal.

Pred kratkim je na nacionalnki bila predvajana nemška tv nadaljevanka Bauhaus, ki je zelo dobro prikazala nastanek Bauhaus umetniškega gibanja. Realno, surovo in z nič nostalgije. Vredna ogleda in dobra podlaga za razumevanje tega umetniškega stila.
Max Bill je zelo močno zapečatil Junghans. Celo tako močno, da veliko ljudi pozabi, kakšen vpliven dejavnik so bili na svetovnem nivoju (mehanizem Junghans 10 z alarmom iz leta 1890, največja urarsko podjetje na svetu v začetku 20 stoletja,ko so zaposlovali 3.000 uslužbencev in imeli letni obseg proizvodnje 3 milijone ur, pionirji pri razvoju luminacije leta 1912, legendarni kronograf kaliber J88 in navsezadnje prvi v zgodovini izdelajo Radio Controlled ročno uro leta 1990).

Pa ja, kot sem rekel: na robu mainstreama je glasba tudi v '80 genialna (zgodnji Devo, Talking Heads, The Raincoats pa potem alternativni rock, Dinosaur Jr., Hüsker Dü, Fugazzi, The Smiths, Sonic Youth, grunge, itd.). Če pa se omejim samo na bolj popularno pa se strinjam, da je od šestdesetih počasen spust navzdol v grozljiva '90 in do danes. Ampak izven mainstreama je danes enostavno dostopnega izjemno veliko za vsak še tako nišni okus, to sem imel v mislih.

Mi je žal, da sem nadaljevanko spregledal (nimam dostopa do nacionalke, ker nisem v Sloveniji, morda pa najdem v arhivu). Sem pa včeraj ugotovil, da živim v isti soseski, kjer je svoj čas svoj čas živel Kandinski, ki je učil tudi na Bauhausu. Na eni izmed njegovih slik sem celo opazil cerkev, ki je par minut stran od mene...

Vsekakor se pa strinjam: Junghans je bil velesila in pomemben inovator v času mehanike pa tudi pozneje: tako v elektromehaniki in nato v času kvarca z radijsko vodenimi in solarnimi urami. 1972 so bili na münchenških olimpijskih igrah z Longinesom tudi uradni časomerilec. Nekje sem prebral, da so bili v petdesetih celo tretji (oz. tam nekje, nisem prepričan) na svetu po številu proizvedenih kronometrskih ur. Vsekakor prvi v Nemčiji. Tudi nima večina znamk svojih kronografskih mehanizmov, kot je omenjeni J88. Nato so pa pred dobrimi deset leti skoraj bankrotirali in se zdaj počasi pobirajo, ampak so daleč od nekdanje slave.

Sodelovanje z Max Billom je bilo zanimivo, vendar za znamko s takimi doprinosi urarstvu res samo majhen košček mozaika. Problem je, po moje, da je Junghans ves čas delal tudi poceni, da ne rečem cenene, in nezanimive ročne ure; takih je velika večina na trgu starih ur, posledično znamka tudi ne uživa prave slave.

Ker ravno omenjamo Junghansovo tehnologijo: če bi bila cena malo nižja, bi me vsekakor zamikal prihajajoči Max Bill Mega Solar. Ta model je radijsko voden in se polni na sončno energijo, ohišje 38mm, titan. Sinhronizira se lahko tudi s telefonom, če prav razumem. Zame je to vsekakor poosebitev združitve funkcionalnosti (vedno točna ura brez potrebe po menjavi baterij) in lepe oblike. V prodajo pride maja letos, ampak mi je cena za nemehaniko vseeno previsoka (895e):

Varianta B:
www.junghans-shop.com/kollektionen/jungh.../max-bill-mega-solar
Varianta C:
www.junghans-shop.com/kollektionen/jungh...ill-mega-solar?c=317

haifisch napisal: Malo off topic.
Če se ne motim, se za nickom Morski Pas skriva strasten ljubitelj Deep Purple, Rainbow, Uriah Heep, Eric Burdona, ki je nekoč člane enega izmed navedenih bendov pripeljal na žur v študentski dom na Gerbičevi in katerega sem imel čast tudi osebno spoznati in poznati, vendar se nisva videla že skoraj kakšnih 30 let.
Sicer pa je profesionalen akademski glabenik, simfonik in nikoli ne bom pozabil, kako mi je nekoč predstavljal, kako bi on odšpilal bas linije nekaterih rock classicov.....nora in super izkušnja.
Velik pozdrav od slučajnega soimenjaka po nicku....vem, da ni tvoja scena ampak jaz sem ga prevzel po svojih ljubljencih Rammstein.
Sicer, za mene so še vedno Pink Floyd religija in sem še vedno mnenja, da se je vse najboljše v rock glasbi zgodilo v '60 in '70, tako kot v urarstvu,

MorskiPas napisal:

MorskiPas napisal:

Matrus napisal: Hvala obema za komplimente.

@MorskiPas: na sliki je vse original, samo ena stvar je reissue: plata. Sicer pa to ni moje zbirateljsko področje, nisem pa vedel, da je tako vredna originalna neolupljena (kolega, ki je tudi zbiratelj ur, ima originalno, a olupljeno v svoji zbirki).

Nisem pa naštudiral znamke do konca -- Junghans je preobsežna zadeva, da bi naštudiral vse. Zato pa samo en manjši del: ročne ure z dizajnom Max Billa in do neke mere serijo ob olimpijskih igrah leta 1972 v Münchnu (Olympic serija).

@haifisch: Hvala, ta serija ur me je res potegnila, niti ne vem zakaj, ker drugače nosim dnevno kronografe oz. vsaj ure z datumom. Ne eno ne drugo ne obstaja v tej kolekciji.

pa prva mono iz 1967 je trenutno na Discogsu 2500$...in to ne mint, VG+...silderica, hmmmmm, samo nebo zna...

še neki da dodam....sliderice so vglavnem US produkti....če so orgigiggi......v Evropi se niso prodavale slied LP...današnje, reissue, so itak skoraj vse facttory sield....imam ih skoraj 3000.....pa nisem zbiratelj.... pač profi, k poslušša musko 24 ur na dan....še sanjam jo....Velvet Uderground.....ni neki iz moje arhive, ampak ne bi se branil. orgigigigija.....

[/quo


res je....samo nisem ziher da to ni bil moj prijatelj, Davor, k se poznamo od malih nog,,, na Gerbičevi cimra, sošolca, bassista, ljubitelja istih bendov, še danes dnevno v kontaktu, trenutno dealer, prodajalec LPjev...vrhunska roba....jaz sem še zmeraj "zbiratelj"....cca. 3000....ampak veliko večji Hi-Fiist kot on.... po drugi strani ima tri urce iz začetka svojih dni in to ga ne zanima.....ime moje, Krešimir. Krešo, za prijatelje Kreško....juhuuuuuuuuu....

MorskiPas.....primorac po rodu....poznavalec rib....vsaj mislim....vrhunska riba za jest, čeprav je nekoč bila "smeti"....

"factory sield" pomeni v celofanu, plastiki, v štartu samo US pakiranja....če govorimo o orgigigi....v Evropi si dobil samo olupljene plate....v bistviu niti nisu bile silderice....ampak, to nekomu neki pomeni, meni ne.....toliko za info.....

Točno Davorja sem imel v mislih.

haifisch napisal: Točno Davorja sem imel v mislih.