Ker sem zelo veliko med kolegi zbiralci, imam nenehno priložnost videti nove in nove primerke rabljenih ur vseh cenovnih razredov. Zaradi relativno velike količine ur, ki gredo tako čez moje roke, mislim, da lahko rečem, da znam biti objektiven do vprašanja, ali je ura dobra in hkrati ne zaslepljen z visoko ceno ali zvenečo znamko. Saj, v večini primerov je seveda kvaliteta povezana z znamko in posledično ceno, obstajajo pa tudi skriti biseri, ure, ki zaradi določenega ozadja ali neprepoznavnosti nimajo skoraj nobene cene na trgu, v skoraj vseh pogledih pa prekašajo od sebe desetkrat dražje kose.
Pred nekaj tedni sem slučajno dobil v obnovo uro znamke Tissot, model PR 526 (naj samo omenim, da ura o kateri pišem, žal ni moja). Na prvi pogled sem jo zmotno presodil kot še enega nezanimivega Tissota nizke vrednosti, zamešal sem jo seveda z dosti bolj pogosto PR 516, vendar sem tekom razdiranja in boljšega spoznavanja ure spoznal, da sem se močno motil. Zato sem se odločil, da napišem še kratko predstavitev in morda komu s tem namignem, za čim pogledati, če šele začenja z vintage urami in pri tem noče potrošiti življenjskih prihrankov.
Model PR 526 so izdelovali v kratkem obdobju med leti 1975 in 1978, torej v času, ki ga je že močno nažirala kriza cenenih baterijskih ur, švicarski urarski velikani pa so se že na vse načine borili, da se obdržijo nad površjem tržnega propada. V tistem času je imel Tissot za moje pojme boljše ime kot danes, sodelovanje z Omego od leta 1929 pa ga je zaznamovalo kot nekakšen pod-brand v stilu Tudorja in Rolexa. Vsekakor se višji razred ure zrcali na izdelavi ohišja in pasu, že na prvi otip se začuti, da je ura zelo kvalitetna, nerjaveče jeklo je lepo polirano, linki na pasu, ki je narejen posebno za ta model, so polni in ne delujejo ohlapno ter votlo kot pri marsikateri drugi uri iz tega obdobja. Premer brez krone je sicer samo 36 mm, vendar ura na roki deluje precej veliko, rešuje jo odličen dizajn, ki nadaljuje ohišje direktno v pas in tako vizualno precej poveča uro. Zaponka ima vgraviran logotip Tissota, zapira se in drži pa še vedno, kot bi bila ura nova.
Primerjava serijske številke z bazo podatkov na internetu (zastonj tabela za Tissot:
forums.watchuseek.com/f11/hello-new-here...2772.html#post566750
), uvršča uro na konec leta 1975.
Podrobnejši pogled na številčnico odkrije poseben sistem, urni indeksi so dvignjeni direktno pod steklo (pleksi), kazalci pa se premikaj spodaj, kar sicer ni unikatno v urarstvu, je pa zanimiva in redka izvedba. Številčnica je zelenega odtenka, ki pa glede na svetlobne pogoje lahko deluje tudi v rjavi niansi. Žal moram na tem delu izpostaviti, da je kvaliteta sicer prekrasne številčnice dokaj povprečna, z leti je pri konkretni uri zaradi vlage razpokala in se mestoma tudi odkrušila.
Poleg zunanjega izgleda, ura ne razočara niti, ko se jo odpre. Na začetku sem omenil, da sem uro na prvi pogled zamenjal za serijo 516, zaradi tega sem znotraj pričakoval kaliber 2481 ali bolje rečeno Omego 1481, ki za moje pojme tehnično ni v prav nobenem pogledu kaj posebnega. V srcu linije 526 pa bije popolnoma drug stroj z imenom 2930. Kot pri vseh drugih urah Tissot iz tega obdobja tudi tu žal ne moremo govoriti v čistem inhouse mehanizmu, saj so si vse kalibre delili s sestrsko Omego. Je pa 2930 (Omega 1012) v vseh pogledih čisto samo svoj in podobnega v drugih znamkah ni bilo. Sicer za ta Omegin kaliber, ki je bolj redek ptič, na splošno med urarji ne kroži najboljša beseda, se pa sam s tem ne strinjam. Za razliko od 2481 in tudi vseh ETA kalibrov na voljo v tistih časih, je 2930 mehanizem, kjer je tako avtomatika, kot tudi urni del v isti ravnini, kar pa omogoča zelo nizek profil, višina je le 4.25 mm (za primerjavo, 2481 je visok 5.35, ETA 2824, ki naj bi bila takrat paradni konj, pa 4.7 mm). Slaba stran take izvedbe je dokaj štorasto izvedena indirektna sekunda, zaradi pa prav tako indirektne tudi minute, je pri tej uri potem rezultat, da so vsi kazalci poganjani indirektno, kar sicer v praksi niti ne moti. Mehanizem ima prikaz datuma, ki se ga s krono v prvi poziciji lahko tudi hitro nastavlja v obe smeri, kot pri vseh ''velikih'' pa krona v drugi poziciji omogoči tudi hack. Škoda, da snovalci niso dodali še mikroregulacije (Omegina varianta jo ima), ker menim, da bi bil potem mehanizem mirne duše pripravljen na odhod v Neuchatel na kronometrska testiranja. Omegin kaliber 1012 je COSC standard tudi opravil.
Na koncu, če uro še tako seciram, težko najdem kakšno malenkost, ki bi me motila. 40 let po njeni izdelavi, se tudi še danes na roki resnično lepo nosi, poganja jo redek in kvaliteten mehanizem, s posebnim pasom in izvedbo številčnice je celo nekaj posebnega, skratka, človek bi rekel, da je ura vredna. Pa ni. Malo sem preveril na Ebay, cene prodanih so v rangu dobrih 100 €, druga plat medalje pa je, da se trenutno ne prodaja niti ena. Očitno nisem edini takih misli. Na drugi strani pa se ni potrebno ravno pretegniti, da najdeš rabljeno uro z Eta avtomatskim mehanizmom za štiri mestno cifro, s takim Tissotom na roki, vrednim za ceno malo večjega rezervoarja za bencin, se po premisleku omenjeno dejstvo mordaniti ne sliši tako neznosno…