Prišli smo do četrtega sklopa vprašanj in komentarjev, ki sem jih prejel po objavah postov Kron(graf)holik in Rolex in trije sveti kralji, in sicer: Zakaj se Patek Philippe obravnava kot najboljši proizvajalec?

Pri obravnavi urarstva iz ljubiteljskega in analitičnega vidika je zanimiv kontradiktoren element, ki vsebuje precejšnjo dozo ironije - bolj kot se poglabljaš v tematiko, bolj kot koplješ globoko, bolj kot osvajaš nove informacije, tem bolj kot vpijaš nova spoznanja, tem bolj kot se oborožuješ z novim znanjem - toliko bolj prihajaš do stopnje, ko nisi sposoben dati trenuten, ekzakten in ekspliciten odgovor.
Vse našteto omogoča, da se vsak predmet obravnave in opazuje iz številnih kotov in perspektiv, kar lahko ponudi veliko različnih vpogledov in potrebena sta čas in ogromno kilometrine da se določena tematika postavi na skupni imenovalec.
Včasih sem bil pripravljen v trenutku spustit se v srdit in neizprosen boj Rolex ali Omega, sedaj pa se ob prebiranju podobnih naslovov spomnim na moder nasmešek mojega strica, ko sem ga prepričeval da so Stonesi večji od Beatlov. V resnici pa Pink Floyd so religija, Rammstein biblija, The Cure knjiga sanj......Patek Philippe pa.......gremo pogledat.

Začeli bomo udarno:

»Patek je najboljši. Tako preprosto je to. Nobena znamka ni v urarstvo prinesla večje ustvarjalnosti, boljše kakovosti in lepšega dizajna. Nihče."
To so besede urarske legende Jean-Clauda Bivera za Revolution Watch, avgusta 2023, človeka ki je leta 1982 skupaj s Frederic Piguetom obudil Blancpain, potem pa vodil Omego, Hublot, LVMH grupacijo, Tag Heuer, lastno sirarno in pred kratkim, pri 73 letih, ustanovil še svoje urarsko podjetje, JC Biver.
Čeprav je predvsem v času vodenja Blancpaina, na neki način predstavljal konkurenco, je Biver bil ves čas znan kot strasten zbiratelj Patekovih ur.

Toda kaj je tisto, kar je Patek ustoličilo na ta status med večino privržencev urarstva? Vrhunska kakovost ur že od samega začetka, ki se prenaša iz leta v leto, iz desetletja v desetletje, iz stoletja v stoletje je značilnost tako Audemarsa kot Vacherona. Je nekaj samoumevnega. Najtežji zapleti so tudi dejavnik, ki ni tuj tako AP kot VC. Konec koncev, to je nekaj kar jih je skozi desetletja skupaj povzdigovalo in postavilo na piedestal svete trojice.
Največja agilnost in inovativnost v tem trikotniku? Verjetno. Če se omejimo le na ročne ure, je Audemars imel nekaj zmag (prva skeleton ura v zgodovini - leta 1934, nekoč najtanjši mehanizem na ročno navijanje z višino 1,64 mm: kaliber 2003 leta1958, zagotovo Royal Oak leta.1972 ...), Vacheron z inovacijami pri ročnih urah nikoli ni izstopal, ampak je vedno komuniciral z ultra kvalitetnimi izdelki, kar ga je brez težav ohranjalo v izbrani družbi. Z VC222, leta 1977 je ob Royal Oaku in Nautilusu zapečatil paket legend, ki je odprl novo področje v ponudbi – športno elegantno uro.

Patek je leta 1923 predstavil prvo ročno uro v zgodovini s split second kronografom, leta 1927 je prvi začel s serijsko proizvodnjo klasičnih kronografov, velika priljubljenost modela Calatrava iz leta 1932, ki velja za prvo pravo dress uro, prva ročna GMT ura s 24 časovnimi pasovi leta 1937, Nautilus je bil odličen odgovor na Audemarsov Royal Oak leta 1976 ...
Vse to so bili značajni uspehi, ki so dodajali kamenčke v mozaiku Patekove večnosti, obstaja pa nekaj, kar ni bilo prepoznano v prvem trenutku, ampak je sčasoma in postopoma vstopilo v zavest nenehno lačnih urarskih navdušencev in se globoko zakoreninilo v celotno dejavnost.
Izpostavil bi nekaj prelomnic v zgodovini Pateka, ki so sčasoma postajale vse pomembnejše, čeprav na samem začetku niso dale slutiti tako širokih in daljnosežnih rezultatov. Večina njih na množični trg niso prišle toliko v izvirni zgodbi, temveč v obliki sporočil, ki so predstavljala dokončni podpis na črto izjemnih sposobnosti tega proizvajalca.

Začeli bomo s koledarji

Ura z datumom je dokaj preprost urarski zaplet. Lastnik je prisiljen 5x letno ročno spremeniti datum pri mesecih, ki nimajo 31 dni in to je to.

Čeprav se zdi le stopnico višje, je komplikacija letnega koledarja bistveno bolj zapletena. Preko nekaj dodatnih komponent je možno pravilno spremeniti datum tudi v mesecih, ki nimajo 31 dni, zato ga je lastnik prisiljen ročno nastaviti le v mesecu februarju, torej enkrat letno.

Najvišja stopnja prikaza datuma in eden najtežjih zapletov v urarstvu je večni ali Perpetual koledar, ki ga je x-krat težje izdelati kot letni koledar. V mehanizem je potrebno vgraditi celoten sklop (od 100 do 200 dodatnih komponent), ki bo poleg vsakoletnega preklopa 28. februarja na 1. marec, dodatno nalogo opravil le enkrat v 4 letih (iz 28. na 29. februar v prestopnem letu), nato pa bo naslednjih 1461 dni, znaten del tega dodatnega sklopa popolnoma miroval.
Gre za svojevrsten mehanski spomin, ki je za navadne smrtnike pretežek za razumevanje, kaj šele za izvajanje. Potrebno je petnajst let dela na zapletih, da nadpovprečno nadarjen urar doseže raven izdelave večnega koledarja. Najvišje stopnje te komplikacije na številčnici ure vsebujejo dodaten display, ki prikazuje koliko let ali mesecev je preostalo oziroma v kateri fazi je trenutno odštevanje datuma do štiriletne spremembe.
Zaradi zahtevnosti zapleta izdelava mehanizma traja mesece, zato astronomske cene, ki spremljajo te ure, ne predstavljajo posebnega presenečenja.

Čeprav je prvi večni koledar v obliki žepne ure leta 1762 izdelal angleški urar Thomas Mudge, je miniaturizacija zapleta v ročno uro povsem drugačna in neprimerljivo težja zgodba. Prvemu je uspelo Patek Philippu leta 1925. Obenem se je začel proces prehoda od individualne proizvodnje tako zapletene ure k hkratni proizvodnji v manjših serijah. O tem, kako težka naloga je bila uresničitev te ideje, priča dejstvo, da je Patek potreboval 16 let, da jo je udejanjil.
Referenca 1526 je bila izdana leta 1941 in do konca proizvodnje leta 1952, je bilo izdelanih skupno 210 kosov.


Patek Philippe 1526 Foto: Sothebys.com

Istega leta je Patek lansiral ročno uro s kronografom in večnim koledarjem, referenco 1518, ki je bila v obdobju izdelave od l.1941 do l.1954 izdelana v skupno 281 kosih.


Patek Philiippe 1518 Foto: Bonhams.com

Tako jim je uspelo nekaj, kar je bilo do takrat nepredstavljivo. Namesto 2, največ 3 ure na leto s tem zapletom je Patek na trg poslal 3 večne koledarje vsak mesec.
»Trg« je v tem kontekstu preveč ohlapen izraz, saj so imele vse te ure kupce že vnaprej znane.
Konec leta 1944 je proizvajalec izdal prvi vodotesen večni koledar z oznako 1591, ki je bil izdelan v zlatu in jeklu. Skupno je bilo izdelanih 12 kosov (šlo je samo za eno serijo), eden od kupcev tega modela z luninimi menami pa je bila FNR Jugoslavija za predsednika Tita. Na dražbi Phillips, v Ženevi leta 2001 je bila prodana za 3.083.500 CHF in je bila takrat četrta najdražja ura v zgodovini prodaje ročnih ur.

Leta 1950 so izdali kronograf z luninimi fazami, referenca 2499. Ta model večnega koledarja so izdelovali najdlje (do leta 1985) in skupno so izdelali 366 kosov.


Patek Phillippe 2499 Foto: Forbes.com

Leta 1962 je Patek Philippe kot prvi v zgodovini lansiral večni koledar z avtomatskim navijanjem. Referenca 3448 se je oglaševala pod sloganom: Ura, ki misli.
Izdelovali so jo do leta 1981, skupaj pa je bilo izdelanih 600 kosov.

Če se komu te številke zdijo majhne, lahko opravimo primerjavo števila ročnih ur z večnim koledarjem, ki jih je izdeloval drugi največji proizvajalec – verjeli ali ne, Audemars Piguet je do konca 70-tih let prejšnjega stoletja, izdelal le 20 takih ur. Vacheron Constantin do sredine osemdesetih ni naredil niti ene ure s tem zapletom.

Na vrhuncu kvarčne krize je Audemars Piguet začel uresničevati skrivni projekt - ustvarjanje ultratanke avtomatske ure z večnim koledarjem. Za osnovo je bil vzet kaliber Jaeger-LeCoultre 920, katerega ustvarjanje leta 1967 je v največjem deležu financiral Audemars Piguet. Čeprav mnogi menijo, da je bil prav Royal Oak tisti model, ki je proizvajalca potegnil iz krize, bolj drži da je za to najbolj zaslužna serija Quantieme Perpetuel (večni koledarji) z referencama 5548 (izdan leta 1978) in 5554 (izdan leta 1983).
Skupno število prodanih ur do leta 2005 je bilo 7129 kosov, kar pomeni, da se je AP od Pateka veliko naučil, saj mu je uspelo mesečno na trg dostaviti približno 20 ur s tem zapletom.

Vacheron Constantin je leta 1983 lansiral prvo ročno uro z večnim koledarjem. Tako kot pri Audemarsu je bil osnovni kaliber JLC 920, ki so mu dodali modul večnega koledarja Dubois Depraz. Kaliber se uporablja še danes in je znan kot VC 1120 QP/1. Do leta 2005 je izdelal 2500 kosov, kar pomeni, da mu je vsak mesec uspelo lansirati 10 kosov ur s tem zapletom.

Patek Philippe se ni spustil v neposredni boj z ultratankimi avtomatiki z večnim koledarjem, je pa leta 1985 odgovoril v svojem slogu. Model večnega koledarja z referenco 3940 je bil edini v trikotniku z In House kalibrom (PP 240) in je obenem vseboval mikrorotor.


Patek Philippe 3940 Foto: Collectability.com

Istega leta je izdal model 3970, kronograf z večnim koledarjem, kjer je prvič prekinil s tradicijo in zamenjal kronograf Valjoux z Lemanio 2310, mnogim bolj znano kot Omega 321 v Moonwatchu.


Patek Philippe 3970 Foto: Collectability.com

Do leta 2005 je bilo izdelanih približno 7500 kosov reference 3940 in 4000 kosov reference 3970, torej je Patek izpopolnil mini serijsko proizvodnjo tega zapleta, tako da je v povprečju izdal okoli 48 ur na mesec.
S tem je še dodatno utrdil sloves najboljšega proizvajalca najbolj kompleksih ur. To je status, ki ga drži že od leta 1925 in je še vedno dogma in javni konsenz v celotni industriji.

S takšnim pedigrejem se skupno prepričanje o moči blagovne znamke, razširi na celotno zbirko Patekove ponudbe.
Številni zbiratelji, analitiki in aktivni horološki udeleženci so referenci 1518 in 2499 razglasili za najboljši stvaritvi urarstva 20. stoletja.

Ko omenjamo večne koledarje, ne smemo mimo IWC in njihove reference 3750, kjer je Kurt Klaus genialno ustvaril modul večnega koledarja na Valjouxu 7750 in z 81 komponentami uspel priti pod mejo 100 komponent za dodaten sklop. Predstavljen leta 1985, kot prvi model kolekcije Da Vinci, je bil do konca leta prodan v količini 500 kosov in predstavlja enega najpomembnejših dejavnikov reinkarnacije mehanskega urarstva po kvarčni krizi.


IWC 3750 Foto: Vintagegoldwatches.com

Naj dodam še eno zanimivost. Čeprav bi bilo logična predpostavka, da je letni koledar zaradi manjšega zapleta kot večni koledar nastal prej, to ne drži. Prvi letni koledar v zgodovini je razvil ravno Patek Philippe, šele leta 1996. Referenca 5035.
Takratni lastnik in predsednik uprave, Philippe Stern je prepoznal precejšnjo cenovno vrzel med časovnimi (time-only) in zelo zapletenimi urami. Kot je povedal: »Uvidel sem potrebo po razvoju »zapletov, ki jih je mogoče servisirati« – inovativnih ur, ki so bile bolj dostopne kot visoko zapletene ure, kot so večni koledarji in minutni repetitorji, s čimer smo strankam zagotovili lažji vstop v svet zapletov in, kar je enako pomembno, ponudil praktično vrednost za uporabnika« (Collectability.com).

Tako je Patek uvedel še eno novo kategorijo v urarstvo, ki so mu sledili skoraj vsi bolj pomembni akterji na sceni.

Drugi dejavnik, ki je v javni percepciji vzpostavil Patekovo večnost, se je začel sredi kvarčne krize. Sredi 70-tih let prejšnjega stoletja je proizvajalec pričel z organizacijo razstav svojih del po vsej ZDA, ki jih je poimenoval Watch Art Exhibitions. Šlo je za nekakšen potujoči muzej, ki se je selil po največjih severnoameriških mestih.

Čeprav takrat današnjega muzeja Patek Philippe v Ženevi ni bilo, so na ogled postavili nekatere izmed svojih največjih zgodovinskih dosežkov, ki so jih je uspeli obdržati pri sebi. Lokalni mediji so pozorno spremljali razstave ter o dogajanju podrobno in pogosto poročali. Obisk je bil množičen in je presegel vsa pričakovanja, Patek pa je svojo kredibilnost ohranil s tem, da razstave ni obogatil s prodajo na kraju samem, torej s tem, da ni predstavil modelov iz aktualne kolekcije, ki bi jih ponudil zainteresiranim.
Patek Philippe je na najboljši način dosegel neposredno vsakega potencialnega kupca na ameriškem trgu. Pokazal mu je svoje dosežke in ga nevsiljivo prepričal o lastnih sposobnostih. Ta vtis je opazen še danes. In kako že gre: "ko Amerika kihne, cel svet dobi vročino..."

Čeprav danes muzej proizvajalca deluje že več kot dve desetletji v domači Ženevi, Patek nadaljuje z ekshibicijami na terenu. Razstavo v Tokiu pred dvema letoma si je ogledalo več kot 300.000 obiskovalcev. Zanimanje je bilo tako veliko, da je bilo nujno omejiti število dnevnih obiskovalcev vstopnice pa je bilo treba rezervirati nekaj tednov vnaprej. Razstava se je razprostirala na 2500 kvadratnih metrih, okoli 230 članov ekipe (30 neposredno iz Pateka in okoli 200 predstavnikov Pateka iz strani azijskih trgovcev) je skrbelo za popolno informiranost obiskovalca. Naslednje leto bo razstava organizirana v Milanu, pričakujejo pa se še večje številke.

Gre za izredno posrečen način komunikacije, ki se od ostalih urarskih subjektov razlikuje predvsem po tem, da ne gre za tipičen način komercialnega PR (piara), ampak temelji na edukativnem pristopu do potencialnih kupcev, kjer ustvarja močno bazo za prihodnost.

Če v svojem izrazoslovju mehansko uro označujem kot fetiš, potem lahko mirno Pateka in peščico subjektov s samega vrha urarske dejavnosti simboliziram za nekaj stopenj višje in uporabim izraz totem. To je tisti nivo, ker s ciljem prodati svoj izdelek ne naslavljaš mimoidoče, slučajne potencialne kupce, ampak k sebi spustiš tiste, ki si jih sam izbral in povabil.

Tretji dejavnik, ki je imel velik vpliv na razvojno pot, uspeh in vpliv Pateka prihaja iz navidezno nerentabilnega ekonomskega razmišljanja, pa vendar na dolgi rok lahko prinese povsem obratne rezultate. Izhaja pa iz filozofije družine Stern že ob samem nakupu brenda, in sicer: Morate biti sposobni investirati, ne da bi pričakovali donosnost te naložbe. Kot sem že navedel v enem izmed prejšnjih člankov, družina je to dokazala že s tem, ko so kmalu po nakupu Patek Philippa prodali izredno donosen posel izdelave številčnic, saj je Stern Cadrans do takrat bil eden izmed najbolj uspešnih in cenjenih subjektov v panogi in se odpravila v neznano pustolovščino, ko je vsa sredstva vložila v izdelavo ur in razvoj lastnih mehanizmov.

Doslednost proizvajalca in popolna predanost urarstvu je bila nazorno izrisana tudi tri desetletja kasneje.
Prepustimo besede nekdanjemu vodilnemu možu podjetja Philippe Sternu, ter magazinu Europa Star, ki jih je podal leta 2018, ko je bil že 8 let v penziji.
»Okoli leta 1965 smo imeli na zalogi približno sto namiznih kupolastih ur Dome. Nihče jih ni več kupoval, vendar smo jih še naprej izdelovali. Predvsem je šlo za ohranitev strokovnega znanja, potrebnega za njihovo izdelavo. Takrat se skoraj nihče ni ukvarjal z emajliranjem. Še naprej smo dajali delo našim emajlerjem, da se njihove 'skrivnosti' ne bi izgubile v meglici časa. Danes smo zelo veseli, da smo se tako odločili. In naše namizne ure Dome so spet v središču pozornosti. Kdo bi si to mislil pred več kot petdesetimi leti?
Biti odporen zagotovo ne pomeni, da se moramo odpovedati preteklosti. Ravno nasprotno. Da bi dediščina ostala živa, jo je treba ohranjati. In to se zgodi, ko se tehnike in znanje prenašajo iz generacije urarjev v generacijo, tudi ko se morda zdi, da je določena tehnologija zastarela in ne služi več nobenemu namenu. Navsezadnje, kdo je lahko prepričan, da se nekega dne ne bo vrnila?«

V začetku 21. stoletja je ravno Patek Philippe z uvajanjem oziroma vračanjem emajliranih številčnic v proizvodni program, ultimativno vplival na izreden porast popularnosti te urarske »discipline«. Vrhunec je dosegel leta 2008, z modelom World time 5131 s Cloisonne emajlirano številčnico. To je najbolj legendarna ura te vrste v današnjem urarstvu, ki je imela močan vpliv tudi na ostale udeležence v dejavnosti, ki so sledili s podobnimi potezami, Patek pa je tehniko lahko vrnil do stopnje perfekcionizma, ker je razpolagal z Know-How, ki ga iz spoštovanja do urarstva nikoli ni izpustil iz svojih rok.
Še več, leta 2020 je odprl novi obrat, ki vključuje tudi šolo emajliranja in restavratorstva ur narejenih s to tehniko, kjer že kadruje nove strokovnjake na tem področju.


Patek Philippe World Time 5131 Foto: Essential-watches.com

Še eno, rentabilno rizično potezo, podjetje povleče leta 2009, ko se z lastnim standardom Patek Philippe Seal uradno zaveže, da bo servisiral čisto vsako uro, ki je bila do sedaj in bo proizvedena v bodoče. Takšna obveza pomeni določeno število vedno dostopnih rezervnih delov, ki mogoče ne bodo nikoli uporabljeni ali celo izdelavo popolnoma novih komponent iz prejšnjih obdobij, vendar tudi popolno utelešenje njihovega slogana: "V resnici si nikoli ne lastiš Patek Philippe ure. Si samo skrbnik za naslednjo generacijo."

Odločitev ni prinesla samo neomajno zaupanje v proizvajalca s strani kupcev, ampak je tudi druge proizvajalce spodbudila (prisilila), da so se bistveno odprli tudi v tem aspektu poslovanja.

Zavezanost nenehnemu napredovanju v urarski odličnosti je vsebovana tudi v naslednji fazi Patekove zgodovine.

Minutni repetitorji, ki so ob večnih koledarjih in split second kronografih najbolj kompleksne urarske komplikacije, so v Patekovem repertoarju že od ustanovitve, leta 1839. Podjetje je bilo prvo v zgodovini, ki je od leta 1924 uvedlo redno proizvodnjo ročnih ur s tem zapletom. Ob večnih koledarjih so predstavljali odločilen faktor prestižnosti brenda, ki je Patek zaznamoval za naslednja štiri desetletja.

Na začetku 60-tih let prejšnjega stoletja se je povpraševanje po tej vrsti ur ustavilo. Ker je bila izdelava repetitorjev vedno povezana z izjemno visokimi stroški, Patek ni mogel podpirati in vzdrževati nadaljnje proizvodnje ter čakati na boljše čase, zato so s koncem povpraševanja izginili tudi proizvajalci repetitorskih kladivc in gongov, ki so predstavljali posebno vejo urarske proizvodnje.

Leta 1989 je Patek Philippe praznoval 150. obletnico z do takrat najkompleksnejšo uro v zgodovini, žepnim kalibrom 89, ki je vseboval 33 zapletov.
Če je bila takšna želja, ki je nastala nekaj let prej, povsem logična, je bila videti odločitev da Patek isti mejnik proslavi z obuditvijo proizvodnje minutnih repetitorjev v času ko so bili povsem pozabljeni, popolna norost.
Nadgradnjo podviga je predstavljal povsem novi In House kaliber R27. Kot da že to ni bilo dovolj, ni šlo za klasičen avtomatik, ampak s sistemom navijanja preko mikrorotorja. R27 je še danes v uporabi.
Toda, to je bil le del pogumnega dejanja, saj je bilo potrebno ponovno zagnati proizvodnjo gongov in kladivc. Tokrat na lastnem dvorišču. Philippe Stern iz globoke upokojitve pripelje nekdanjega urarja podjetja Victorin Piguet, Patekovoga dobavitelja kompleksnih zapletov, Henrija-Daniela Pigueta. Znameniti urar postane najpomembnejša opora Philippa Sterna pri uresničitvi velike želje.

Vzporedno, Patek Philippe v proces vključi Tehnološki inštitut v Lausanni, da bi dosegel najboljšo zasnovo gonga za akustični prenos zvoka. Postopek neskončnih procesov snemanja vsakega minutnega repetitorja je bil izpeljan z namenom boljšega razumevanja številnih meril za reprodukcijo zvoka. Vsak naslednji napor je bil nagrajen z ustreznim napredkom. Ustvarjanje popolnega gonga, ki v premeru meri samo od 0,48 mm do 0,60 mm, je šlo tako daleč, da so iznašli posebno vrsto vode za hlajenje jekla gonga med procesom izdelave.

Vse to je Pateku omogočilo, da od leta 1992 ponovno redno proizvaja ure iz najkakovostnejšega urarskega segmenta. Ustvaril je popolnoma edinstven zvok, značilen za Patek, ki še vedno velja za daleč najboljšega v panogi. To dokazuje dejstvo, da Patek dosega odlične rezultate tudi na platinastih ohišjih, čeprav je ta material celo 30 % gostejši od zlata in otežuje kakovosten prenos zvoka.

Perfekcionizem je udejanjen v modelu 6301P – Grande & Petite Sonnerie Minute Repeater.
Prepustimo sklepno besedo Wei Kohu, lastniku in vodilnem strokovnjaku portala Revolution Watch, ki jih je na istem mestu zapisal decembra, leta 2020:
»Všeč mi je, da je Patek [Philippe] izdelal ohišje [za 6301] iz platine, ker je to najtežji material za izdelavo osupljive ure z odličnim zvokom. Zaradi gostote je platina razvpita kot slab ojačevalec zvoka. Journe je to premagal tako, da je izdelal svoj 700.000 evrov vreden 42-milimetrski Sonnerie iz jekla, toda meni se je to vedno zdelo preveč predvidljivo. To pa ni bila pot, ki jo je ubral Patek [Philippe]. Namesto tega so se odločili dokazati, da ne samo da lahko izdelajo najbolj zvenečo Grande Sonnerie na svetu, ampak da jo lahko zasnujejo tako, da bo mojstrovina prikrite elegance ustvarjena iz ohišja od najzahtevnejšega možnega materiala. In kljub vsemu so uspeli postaviti merilo tonske kakovosti, ki je ostalim nedosegljiva. Všeč mi je čista zlobnost sporočila te manifestacije mojstrstva Patek Philippa, uperjeno proti preostalemu svetu ur.”


Patek Philippe 6301P Grande & Petite Sonnerie Minute Repeater Foto: Patek Philippe

Danes Patek ponuja 10 do 12 modelov z minutnim repetitorjem, pa tudi grande in petite sonnerie, in je daleč edini, ki lahko proizvede nekaj več kot 50 kosov na leto.

Tako je podjetje vpeljalo (povrnilo) še eno dodatno disciplino v današnje urarstvo. In sicer tisto najbolj kompleksno. Ob tem ne smemo pozabiti, da je Patek Philippe vedno prva asociacija, ko se v misli prikrade večni koledar, split second kronograf, Minutni repetitor, Veliki ali mali sonnerie, Letni koledar, GMT, emajl in konec koncev Dress ura (Caltrava), od leta 2019, pa tudi tedenski koledar.

Za Patek Philippe vedno trdim, da je vsaj stoletje največji vplivnež v urarstvu. Tukaj ne gre za množični populizem Rolexovega Suba ali Omeginega Moonwatcha, katerih pomen nikakor ne želim zmanjšati, ampak eno je usmerjen vpliv na široki potrošniški trg, ki zaradi dobrega sprejema potem prepriča ostale udeležence, da tudi oni sledijo toku, čisto druga zgodba pa je da z lastno vrhunskostjo prisiliš tiste najboljše na sceni proizvajalcev, da še bolj zagrabijo in tudi oni postanejo še boljši.

Začetek naslednjega močnega mejnika ni bil tako skrbno načrtovan kot večina drugih korakov, a njegov končni rezultat jasno kaže na pravilo: če želiš, da te drugi spoštujejo, moraš najprej spoštovati sebe.

Oče današnjega prvega moža Pateka, Thierry-ia, Philippe Stern, je v podjetje prišel leta 1962 in 15 let pozneje postal njegov vodja. Kot novinec ni mogel verjeti in ni skrival razočaranja, da je Patek Philippe v tem času posedoval le 40 ur iz svoje preteklosti, ki so nabirale prah v pisarniških omarah in kredencah v proizvodnih halah. Zato je med vsakim potovanjem obiskoval starinarnice in kupoval skoraj vse stare ure ter jih prinesel (vrnil) v podjetje.

Z direktorjem oddelka za angleško govoreče trge, Alanom Banburyjem, sta delila skupno strast do starih ur podjetja in po prevzemu vodilnega položaja v podjetju, Philippe Stern pooblasti in spodbudi Alana k skupnemu cilju, kar pomeni da sta v naslednjih desetletjih nakupila več kot 2500 ur, ki jih je Patek nekoč izdelal in so bile prodajane na dražbah ali drugih mestih.
Ker sta kupovala s strastjo, sta odločno nastopala na javnih dražbah in s tem pomembno vplivala na končne cene prodanih ur. Človek bi si mislil, da bi lahko šlo za načrtovano manipulacijo, vendar cena ne naraste sama od sebe, torej zaradi interesa le enega potencialnega kupca, temveč zaradi močnega interesa tudi drugih konkurentov za nakup določene ure.
Tako se je leta 2009 Alanu izmuznil najbolj legendaren Patekov model, Henry Graves Supercompliations iz leta 1925, ko si ga je katarski šejk Saud priboril za ceno 11 milijonov ameriških dolarjev. Alan je imel proračun 10 milijonov USD, ki ga ni smel preseči.
Le 5 let pozneje je bila na dražbi Sotheby's v Ženevi ista ura prodana za 23,2 milijona CHF, kar je bilo enakovredno 24 milijonom ameriških dolarjev.
Tako so vodilni ljudje Patek Philippa z željami in predvsem spoštovanjem do preteklega dela pomembno vplivali na razvoj trga starinskih ur, kjer se moč določene blagovne znamke najbolje pokaže.

Od 10 najdražjih ur, prodanih v zgodovini, jih je 9 izdelal Patek Philippe.
Ali še en primer prevlade: od 171 ur, ki so bile na dražbah prodane za znesek, višji od 1,5 milijona ameriških dolarjev, jih kar 114 nosi ime Patek Philippe. Drugo mesto pripada Rolexu z 22 urami, tretje mesto s 4 prodanimi urami pa si delijo: Breguet, F. P. Journe, George Daniels in Philippe Dufour. Preostala dva člana svete trojice na tem seznamu sta prodala po 3 ure.

Odločni koraki Philippa Sterna in Alana Bunburyja so omogočili nastanek še enega bisera podjetja - muzeja Patek Philippe v Ženevi leta 2001. Leta za tem so tudi druga velika imena urarske scene sledila z odpiranjem lastnih muzejev, vendar tako impresiven učinek razkazovanja lastnih dosežkov je v domeni samo Pateka.

Le samo tistim slabo obveščenim se bo naslednje zdelo nepomembno, a sodobna urarska dejavnost se deli na:

1. Sestavljalce ur in proizvajalce ur
2. Masovno industrijo in fino urarstvo
3. Odvisne in neodvisne subjekte - odvisni udeleženci so v lasti skupin ali finančnih skladov, medtem ko so neodvisni subjekti popolnoma samostojni v lastniškem in finančnem smislu.

Patek Philippe se nahaja na drugem mestu v vseh treh točkah: proizvajalec, fino urarstvo in popolnoma neodvisno podjetje.

Ste se kdaj vprašali, kaj je skupno tistim najbolj odmevnim akterjem, čigar večina ur na sivem trgu presega priporočeno maloprodajno ceno ali vsaj ohranja prvotno vrednost (Rolex, Audemars Piguet in Patek Philippe)?
Vsi trije so neodvisni subjekti in sami sprejemajo vse poslovne odločitve, ali kot pravi Thierry Stern (lastnik in CEO Patek Philippe) za portal Watch Time (Oktober, 2009): "Izvedba ene same odločitve direktorja blagovne znamke v skupini traja več mesecev, če se sploh izvede, ker mora dobiti zeleno luč upravnega odbora skupine. Jaz za takšno odločitev potrebujem 10 minut".
Le nekaj banalnih primerov: kateri normalen direktor določenega brenda bi dovolil, da se njegov logotip Omege ali Blancpaina pojavi na uri Swatch)? Kateri normalen direktor brenda bi dovolil da zasnova zapleta Big Date, ki ga je oblikoval JLC, postane zaščitni znak, ki je proslavil A. Lange & Sohne? Ne u prvem, ne u drugem primeru, to ni bila odločitev direktorjev Omege, Blancpaina in JLC, ampak tistih na vrhu skupin.
Lahko pa gremo v obratno smer. Ali obstaja management skupine, ki bi dovolil da izjemno uspešen brend katerega imajo v lasti, ukine svoj najbolj prodajan izdelek, kot je to storil Thierry Stern z Nautilusom na jeklu, ref. 5711?

Seveda, svoboda prinaša veliko več odgovornosti in medtem ko so mnogi direktorji dobro zaščiteni znotraj organizacijske sheme znotraj skupine, se Thierry Stern, 24 ur na dan prebija po minskem polju.

Tisto, kar Patek Philippe izrazito loči od Rolexa in Audemars Pigueta je dejstvo, da so lastniki podjetja tudi neposredni vodje, in so aktivno vključeni v poslovanje svoje blagovne znamke. Odločitve sprejemajo vertikalno in horizontalno ter neposredno vplivajo na vse najpomembnejše faze poslovanja. Thierry Stern je četrta generacija družine Stern in od leta 2009, vse najbolj pomembne poteze podjetja vleče lastnoročno. Toda to ni vse.

To kar vidite, ko danes pogledate vseh 140 modelov na uradni spletni strani Pateka, 90 % jih je diazjnersko avtorstvo Thierryja Sterna. Izjema so osnovni modeli linij Calatrava (ideja za dizajn prihaja od Charlesa Sterna, izvedbo dizajna pa David Penney l.1932), Calatrava 6119 (dizajn Rene Bittel 1985: okvir Clous de Paris, Nautilus (dizajn Gerald Genta 1976), Aquanaut (dizajn Philippe Stern 1997), Ellipse (dizajn Albert Gilbert zaposleni pri Pateku l.1968) in klasičnih Perpetual calendar (dizajn Charles Stern), pri čemer je Thierry leta 2009 prevzel mesto prvega moža podjetja, začenši s popolnoma prenovljenimi ohišji kronografskih večnih koledarjev linije 5270, za kar je prejel ogromno ovacij strokovne javnosti in trga.

Thierry Stern je v intervjuju za portal SJX leta 2016 izjavil, da se osebno ne ukvarja z oblikovanjem kot celoto, saj so v podjetju ljudje, ki so za to 1000-krat boljši od njega. Gre za njegovo idejo, ki jo zaključi s svojo skico in jasno izraženim ciljem, ki ga želi doseči, nato pa se na podlagi tega oblikuje delovna skupina, ki jo sestavljajo oblikovalci, urarji in komercialni predstavniki. Pri Pateku so v vsakem trenutku 3 delovne skupine, kjer vsaka dela na realizaciji svoe ideje in ima z vsako od njih enkrat tedensko sestanek, kjer se ugotovi trenutna raven realizacije. Če ni v podjetju, se sestanki izvajajo s terena On line.

Tak je primer reference 5330G, ki jo je zasnoval in kjer je prišel na idejo, da se mora z izbiro ciljnega mesta in nastavitvijo lokalnega časa, datum na uri sam spremeniti na pravilno vrednost. Rezultat: Prva tovrstna ura v zgodovini s 70 dodatnimi komponentami na zapletu GMT in 12 novimi patentiranimi izumi.
Doseženo je bilo mehansko programiranje ure, ki razume, da je datum, ko gremo na določene destinacije, lahko en dan prej ali pozneje od začetnega dne.
Doseganje tega zapleta je zahtevalo 6 let dela na mehanizmu.


Patek Philippe 5330G Foto: Patek Philippe

Thierry se do idej dokoplje na različne načine. Velikokrat so rešitve zelo prodorne in popolnoma izvirne.

Ena takšnih je referenca 5224, ki jo je za portal Robb Report, marca 2023, opisal z naslednjimi besedami: »Leta sem si želel izdelati ročno uro s 24-urno številčnico, a nikoli nisem mogel najti prave zasnove. Nekaj je manjkalo. Na njej sem delal tri leta. Naredili smo, ne vem, 20, 25 prototipov. Nič ni bilo prav. Končno smo prišli do končne različice številčnice in barve. Toda številka 24 je bila vedno na vrhu ure na položaju 12. Pogledal sem jo in si rekel: »To nima smisla: polnoč je, spim, zakaj bi jo moral imeti v tem položaju? Zato sem jo obrnil in zdaj imam svojo 12 na vrhu in nenadoma se zdi logično – čas je za kosilo.«


Patek Philippe 5224 Foto: Patek Philippe

Za linijo Rare Handcrafts, ki predstavlja 0,1 % Patekove proizvodnje (približno 70 ur na leto), je za model, izdelan v seriji 10 kosov, predstavil lastno izkušnjo z letnega dopusta, ki mu ni ostala v najboljšem spominu.

Nad izdelovalce številčnic je uprizoril popolni masaker, saj je mojster intarzije, da bi ujel vsako podrobnost tega prizora, vključno z igro svetlobe in sence na surferju, ter nežnim valovanjem morja, natančno sestavil 100 miniaturnih kosov furnirja in 75 kompleksnih intarzij. Ti elementi vključujejo 23 različnih vrst lesa z različnimi barvami, teksturami in vzorci, so združeni, da ustvarijo živo in realistično predstavitev.


Patek Philippe Rare Handfrafts Foto: Patek Philippe

Modela Calatrava 5226G in 5326G sta nastala takole: »S prijateljem sem bil na razstavi starinskih fotoaparatov in kamer ter opazil material in način izdelave teh starih predmetov ter si mislil: 'Vau, to izgleda res lepo. Tako so nastale naše številčnice. So nekoliko bolj ležerne, a še vedno aktivne.'«
Novinar je pripomnil: »Ampak Calatrava ni bila nikoli ležerna,« na kar je odvrnil: »Kot predsednik Patek Philippa in vodja kreacije moram tvegati. Sicer sem neuporaben.« (portal Spears, avgust 2022).


Patek Philippe 5226G Foto: Patek Philippe


Patek Philippe 5326G Foto: Patek Philippe

Naslednje leto je ustvaril še bolj sproščene modele:


Patek Philippe Calatrava 6007G Foto: Patek Philippe

Toda ta ležernost ni bila nič v primerjavi s tisto, ki jo je ubral pri dizajniranju minutnega repetitorja 5750P, kjer je že po definiciji pričakovana popolna umirjenost linij in celotne kompozicije dizajna.

Thierry je zgodbo o nastanku modela 5750P Fortissimo podal za portal Robb Report, avgusta 2023.
"Čistil sem eno od koles na svojem avtomobilu, David Brown Speedback GT, in bilo je resnično zapleteno, ker imajo ta kolesa veliko naper. Čiščenje prekletih pnevmatik mi je vzelo veliko časa. Poglobil sem se v to in si rekel: 'Ampak veš kaj? To izgleda fantastično. Morda bi moral iz tega narediti uro.' In tako sem zasnoval številčnico Fortisismo."


Patek Philippe 5750P Fortissimo Foto: Robrepport.com

Model je bil narejen v enkratni seriji 15 kosov, po ceni 650.000,00 € za kos in bil takoj razgrabljen iz strani zbirateljev.

Eden izmed največjih uspehov Thierryja Sterna je prenova modela 5316, minutnega repetitorja s turbillonom in retrogradnim večnim koledarjem.
Avgusta 2023, prav tako za Robb Report je pojasnil : »Ta ura je bila že v kolekciji, vendar je bil videz nekoliko vintage. Opazil sem, da povpraševanje ni naraščalo kot noro, ampak je bilo večinoma stabilno. To sem lahko sprejel, a sem si vseeno rekel: No, res jo moram ponovno aktivirati in najti način, kako retrogradni koledar postaviti v zelo drugačen slog, da bi bil nekaj vročega, nekaj močnega. Zato smo izdelali platinasto ohišje s čudovito prosojno safirno številčnico, na kateri lahko vidite mehanizem spodaj. In na vrhu številčnice boste videli, da so naneseni čudoviti indeksi. Je agresivno, a je še vedno Patek Philippe in nekaj, kar bo ustrezalo zbirateljem ali novincem.«

Cena tega modela na sivem trgu je več kot 2 milijona evrov oziroma trikrat dražja od maloprodajne cene.


Patek Philippe 5316P Foto: Patek Philippe

Idejo, zasnovo in končni videz modela 6102 iz linije Celestial je zasnoval Thierry Stern, toda da bi dosegli najvišjo možno natančnost astronomskih prikazov, so inženirji Patek Philippa raziskali 25 bilijonov kombinacij razmerij in proporcev nebesnih teles, kar poudarja ogromen horološki izziv, ki ga ura predstavlja.

Mehanizem je zasnovan tako, da se vrti z različnimi hitrostmi in poganja večplastne safirne kristalne diske, ki tvorijo številčnico. Proces ustvarjanja je trajal 8 let.


Patek Philippe 6102P Foto: Patek Philippe

Čeprav za svoj največji uspeh šteje Pilot Calatrava Travel Time iz leta 2014, ki je dosegel izjemen uspeh na trgu, saj ga je sprejela predvsem mlajša generacija, pa ji Patek kljub temu ni ugodil s povečanjem proizvodnje modela,


Patek Philippe 5520 Travel Time Pilot Foto: Patek Philippe

v strokovnih krogih jih je nekaj več, ki poudarjajo domiselno rešitev postavitve prikazovalnikov datuma na večnem koledarju v isto vrsto, ne le zaradi estetike, temveč tudi zaradi izjemne oblike kalibra.


Patek Philippe 5236P Foto: Patek Philippe

ali pa na povsem drugačnih pozicijah


Patek Philippe 5207G Foto: Patek Philippe

Kakorkoli že, najpomembnejši prispevek Thierry Sterna na področju oblikovanja ur je, da je Patek popeljal v povsem sveže, sodobne vode in da mu je uspelo tisto najtežje: ohraniti ravnovesje med moderno in prvinsko DNK te znamke. Morda dva najboljša primera:

Minutni repetitor 5178G


Foto: Patek Philippe

Calatrava 6119G

Foto: Patek Philippe

Tisto, kar Patek dodatno loči od ostalih na sceni in ga obenem tudi povzdiguje, so številne drzne in šokantne odločitve, ki se nadaljujejo tudi v eri Thierry Sterna.

Prvo v vrsti mnogih je odobril oče Philippe, saj je nastala pod njegovo vladavino, ko je javnosti po mnogih letih nestrpnega čakanja, leta 2005 bil predstavljen prvi In House kronografski kaliber, rattraparante (split second) monopusher, ročni navijalec (s 5,25 mm višine, najtanjši te vrste v zgodovini), a so ga na vsesplošno začudenje vgradili v žensko uro. Medtem ko so se nekateri privoščljivo muzali, večini akterjev ni bilo do smeha, saj so dojeli sporočilo, da za Patek ni prostorske omejitve in da tisto pravo šele prihaja. To je bil CH29-535PS, pet let pozneje.

Druga šokantna odločitev, ki ji je botroval Thierry Stern je bila zapustitev horološkega hrama kakovosti – Ženevskega pečata in ustanovitev lastnega Patek Philippe Seala, leta 2009, ki je prinesel še nekaj bolj ostrih kriterijev, če naštejem samo tiste najbolj udarne: zaveza v preciznosti z največjim možnim dnevnim odstopanjem -3 do +2 sekunde na dan (v primeru ur s tourbillonom od -2 do + 1 sec/d). Od leta 2025 je Patek storil korak naprej in sedaj vse mehanske ure iz njegovega kataloga delujejo v standardu točnosti od -2 do +1 sekunde maksimalnega dnevnega odstopanja. Še bolj pomembno je dejstvo, ta kriterij mora biti izpolnjen, ko je mehanizem že vgrajen v ohišje.
Patek Philippe Seal je prinesel uradno zavezo proizvajalca, da bo vsaka ura, ki je kadarkoli zapustila prostore Pateka od ustanovitve leta 1839, v celoti popolnoma servisirana ali obnovljena.
Patek Philippe žig je prinesel tudi standard, da mora biti vsako ohišje in zapestnica Patekove ure, ročno polirano. Minimalna količina časa za poliranje jeklenega ohišja ali zapestnice sta 2 uri, za platino pa minimalno 6 ur.
Vse našteto je rezultiralo v poostrovanje tudi kriterijev Geneva Seala, ki so bili dodatno vpeljani v letih 2011 in 2014, s ciljem približevanja Patek Philippe Sealu.

Med presenetljive poslovne odločitve sodi tudi zmanjševanje števila uradnih zastopnikov po celem svetu. Namreč, v obdobju od leta 2017 do 2022 je Patek zmanjšal število uradnih prodajalcev samo na ameriškem trgu s 150 na 60. Na svetovni ravni se je njihovo število zmanjšalo s 430 na približno 180. Eden izmed bolj pomembnih razlogov so nove ure, ki so se znašle na sivem trgu. Vodstvo blagovne znamke je dalo zeleno luč za nakup lastnih modelov na tem trgu, da bi dosegli vir.
Thierry Stern ni imel nikakršnih zadržkov, ko je za portal Chrono Hunter, novembra 2023 izjavil: »Trgovcem pravim, da morajo sodelovati z lokalnimi strankami, ne prodajati Nautilusa turistom. Prodajte jim drug izdelek, priljubljeni artikli pa naj bodo namenjeni lokalnim strankam. To se mi zdi logično, to je dobra strategija.«

Verjetno komu slednje zveni kot diskriminatorno obravnavanje potencialne klientele, toda zavedati se moramo, da brez gradnje odnosov s tako imenovanimi lokalnimi kupci, med katerimi je največ povratnikov (stalnih strank), pravih ljubiteljev in zbirateljev ur, danes ne bi bilo neodvisne urarske scene. Prav ti ljudje so zaupali na lepe oči Danielu Rothu, Francoisu Paulu Journu, Maxu Burrenu, Laurentu Ferrierju, Ludovicu Ballouardu in mnogim drugim ter jim pomagali začeti mega uspešne kariere z investicijskimi pogodbami. Ob vsem tem pojem lokalen, ni tako ozek, kot se zdi na prvi pogled. Zajema kar široko področje oziroma regijo v kateri se nahaja določeni retailer.

Ko smo že pri Nautilusu, daleč najbolj šokantna odločitev Thierry Sterna je bila ukinitev proizvodnje najbolj popularnega modela brenda, reference 5711 z jeklenim ohišjem in zapestnico, leta 2021. Na eni strani imamo Audemars Piguet, ki močno komunicira z ameriško rap in hip-hop sceno, na drugi strani pa Pateka, ki se je potem, ko se mu je ta scena približala preprosto ukinil svoj najbolj prepoznaven model.
Seveda, ne gre samo za to. Svojo odločitev je Thierry pojasnil v pogovoru za Prestige time, novembra 2024:
»Nautilus je zelo uspešna linija, vendar moramo biti tudi pozorni. Nautilus ne bi smela biti edina ura, ki jo želimo proizvajati. Zato sem se odločil, da ukinem referenco 5711, da bi ohranil celotno kolekcijo. Patek Philippe je znan po številnih različnih dizajnih in mehanizmih. Nisem pripravljen prodati samo enega dizajna. To je zelo nevarno. Nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo. Danes ljudje uživajo v njej, jutri pa morda ne bodo. Celotne Nautilus linije ne bom ukinil, zagotovo ne, ampak ne bom se ukvarjal samo z Nautilusom. Nočem, da bi imeli več kot tretjino jeklenih ur. Jekleni Nautilus je predstavljal velik del te kvote in to mi ni bilo všeč«

Thierry Stern prav tako nima nikakršnih pomislekov priznati, da je Patekova proizvodnja količinsko zelo premišljena. Izjava za Monochrome watches, februarja 2021: »Ni dovolj izdelovati najlepših ur na svetu. Poskrbeti moram tudi, da ohranijo svojo vrednost, redkost pa je eden od ključev do tega. Za stranke, ki vlagajo v Patek, je to pomembno.«

V pogovoru za portal Hodinkee, decembra 2018, Thierry Stern poudarja: »Obstajajo omejitve in morate razumeti, kupci pa morajo razumeti, da danes na primer delam za leto 2029. Načrtovati moram veliko stvari, sploh mehanizme. Kar zadeva ohišja, potrebujemo približno dve do tri leta vnaprej. In vse to zahteva čas, ki ga nikakor ne morem povečati. Ljudje, ki jih imam danes, so najboljši, in da bi lahko usposobil drugega urarja za najboljšo uro, bom potreboval 15 let. Torej, tudi če bi se danes odločili za povečanje proizvodnje, bom potreboval 10 do 15 let, preden bom lahko imel te urarje.
In spet, ali je to nekaj, kar sem pripravljen storiti? Ne, ker vem, da bo prekomerna proizvodnja tudi nevarna, nevarna zame glede kakovosti in morda nevarna za stranko, tudi zato, ker se lahko vrednost ure zmanjša. In tega nisem pripravljen storiti, in tega niste pripravljeni sprejeti kot stranka. Če kupite Patek Phillipe, mora vrednost ostati tam, kjer je. In morda se celo poveča, seveda odvisno od modela«.

Ena izmed največjih kontroverz v modernejši zgodovini Pateka je vztrajno ignoriranje uvajanja hacking funkcije v svojih urah. To je pripomoček, kjer se kazalec za sekunde ustavi, ko navijalno krono izvlečemo na položaj 1 in s tem omogočimo natančno nastavljanje časa.
Ne Philippe Stern, ne Thierry Stern nista nikoli o tem podala izrecno pojasnilo. Vse se je bolj ali manj končalo z ugotovitvijo, da je funkcija precej uporabna, a jo nekako ne vidijo na lastnih urah, saj ni toliko pomembna in da je Patek bolj nagnjen k tradicionalnem urarstvu, kjer bi vstavljanje hackinga pomenilo določen odmik od začrtane usmerjenosti. Veliko večjo težo ima natačnost ur, ki jo Patek zagotavlja do najvišjih standardov – danes celo do najvišjega kriterija v industriji.
Analitiki in večji krog strokovnjakov so se sklicevali na dejstvo, da hacking predstavlja precejšen šok za mehanizem, saj njegova ročica neposredno udari v nemirko in jo nasilno ustavi. Pri tem jo vrže iz ravnotežja in potrebno je nekaj časa, da se povrne v pravilno frekvenco delovanja. Pogosta uporaba hackinga vsekakor ni nekaj, za kar bi bil mehanizem neskončno hvaležen.
Patek je ves čas, dokler ni pričel s postopnim uvajanjem hackinga v nove mehanizme od leta 2019, bil tarča tudi marsikaterega posmeha, predvsem od določenega kroga javnosti……

Veste, najbolj zapletena stvar u urarstvu ni razumevanje kompleksnosti izdelave in delovanja ur, ampak neprimerno bolj »preprosti« dejavniki kot je za mnoge nedojemljivo dejstvo, da resnična lepota ure prihaja iz njene notranjosti in neprimerljivo manj iz zunanjosti. Še bolj nepremostljivo prepreko marsikateremu ljubitelju urarstva predstavlja dojemanje kulture nošenja ure, pri kateri izostanek luminacije, datuma ali celo sekundnega kazalca na uri ne pomeni zniževanja stroškov proizvajalca in posledično povečanje dobičkonosnosti, ampak resnično definicijo tradicionalne vloge dress ure. Prav tako je mnogim takšna dress ura samo z dvema ali tremi kazalci dolgočasna in monotona, v bistvu pa sta ustvarjanje takšnega dizajna in oblikovanje kompletnega izdelka izjemno zahtevni dejanji, saj »obskurnost« pokaže še najmanjšo napako v celotnem procesu izdelave. Nasprotno, v bogati in pisani navlaki na številčnici in ohišju je veliko lažje skriti nekatere pomanjkljivosti in nedoslednosti.

Toda, to ni nič v primerjavi z nesmiselnostjo mnogih oboževalcev urarstva, kjer se kakovost ure ocenjuje po vodotesnosti. Kar naenkrat je 50 metrov postalo žaljivo za kupca, 100 metrov je že komaj sprejemljivo, prava kakovost pa se začne pri 200m, kar je že skoraj standard, saj edino ta vrednost omogoča resnično doživetje desk divinga. Dajte nam še več: 300 m, 600 m, 1.000 m, da bomo še bolj varni..

Preberimo, kaj o tem meni prvi človek najbolj eminentnega podjetja v urarstvu:
»Zame je nesmiselno razvijati uro, ki se potopi do 120 metrov, ker se nihče ne potopi do 120 metrov. Verjemite mi, tudi sam sem potapljač. Potapljam se do 30 metrov, kar je že precej globoko, in če bi se moral potopiti do 120 metrov, me ne bi nikoli več videli, mislim, da bi bil mrtev. In nikoli se ne bi potapljal z uro Patek Philippe do 120 metrov, potapljal bi se z elektronsko uro. Ampak veste, veliko težje je izdelati uro z vodoodpornostjo do 0 metrov. Tlak pomaga stisniti ohišje, zato globlje ko greš, manjše je tveganje, saj bo stisnil celotno ohišje.
Ko pa se tuširaš ali skačeš v bazen, ni pritiska. Takrat mora biti ura popolna, tesnila morajo biti popolnoma nameščena, ohišje pa popolnoma ravno, da se vse skupaj zatesni. Veliko pomembneje se mi zdi, da se osredotočim na to. 120 metrov je samo marketing – nič drugega. To je ena stvar, ki sem jo moral naredil za potrebe standarda Patek Philippe Seal , kar je precej logično, a popolnoma nepomembno«. Thierry Stern za Prestige, november 2024.

Tako imamo danes nešteto »diverjev« z deklarirano vodoodpornostjo do 200 metrov in s hacking funkcijo na mehanizmu. Sliši se in bere sanjsko. Ostane samo vprašanje ali obstaja še kaj bolj prostaškega v urarstvu, kot vstaviti hacking v kaliber z uradno preciznostjo maksimalnega dnevnega odmika -35 do +45 sekund?
Predstavljajte si določeno skupino diverzantov, ki bi se na terenu dogovorili za usklajeno vojaško akcijo in bi si medsebojno nekaj ur vnaprej uskladili ure s takimi mehanizmi. Transformacija iz skupine diverzantov v skupino kamikaz je zagotovljena.
Vem, vem, sedaj oboževalci določenih blagovnih znamk iz daljnega vzhoda skačejo v zrak in tulijo, da večina teh mehanizmov dela v kronometrskih kriterijih in da je delež s takšno ali podobno nenatančnostjo bistveno manjši….Ok. Pa tudi, če se oborožimo z neizmerno dozo optimizma, samo eno vprašanje: Koliko od nas bi se odpravilo na letališče vedoč, da bo deset od stotih letal strmoglavilo?

Kakorkoli gledamo na Patek Philippe, ostaja temeljni zaključek. Zgodba o Pateku ni nikoli zgodba o številu prodanih ur, ampak predvsem zgodba o izjemno kakovostno narejenih urah. Dotik z uro Patek Philippe je dotik z esenco urarstva v svoji najbolj čislani vsebini.

Z nekaterimi njihovimi pogledi ali stališči se lahko popolnoma strinjamo ali pa tudi ne, vendar eno je neizpodbitno. Vsaka od štirih generacij družine Stern uteleša popolno ljubezen in nebrzdano strast do urarstva, ki jo na območju industrije ne moremo primerjati z ničem drugim.
Eden izmed dokazov predstavlja tudi zavrnitev lanskoletne nemoralne ponudbe ene od danes vodilnih urarskih skupin, ki je Thierry Sternu za Patek ponudila 4,5 milijarde CHF.
Thierry ni želel razkriti vira te ponudbe, je pa svojo odločitev za Swisswatches.com pojasnil: »Kaj bi storil s to ogromno vsoto? Na željo žene bi se odpravil na dvoletno potovanje okoli sveta, in ko bi se vrnil – bi se vrnil k temu, kar imam najraje: ustvarjanju ur. To pa že imam, zato se bom raje posvetil uvajanju obeh sinov, ki bosta nadaljevala tradicijo družine Stern pri Pateku. In kaj če bi ponudbo sprejel? Novi lastniki bi vrnili jekleni Nautilus, ker ga ljudje obožujejo, ker ga stranke ljubijo, ker si ga kupci želijo, in po petih letih bi Patek prenehal obstajati.«

Kulminacijo izbruha fekalij iz določenega kroga javnosti je požela lanskoletna izjava Thierry Sterna, ko je odgovoril na plaz kritik na oblikovanje najnovejše linije brenda Cubitus, v katerih so ga celo obtoževali, da je ukradel dizajn mikro brenda Maen, za katerega sem prepričan da do takrat niti ni slišal.


Maen Manhattan 39 Foto: Maen Watches


Patek Philippe Cubitus 5821 A Foto: Patek Philippe

Ni kaj, podobnost je neizpodbitna. Podobnost se kaže v tem, da se je Thierry Stern, tako kot fantje iz Maena, poigraval s kombinacijo modelov Nautilus in Aquanat in da je rezultat takšen, kot je. Le da je Thierry uporabil svojo lastnino, Maen pa tujo.

Bodimo iskreni, ali je res odkritje stoletja, ko iz lastne zbirke križaš dizajna dveh ohišij v želji, da bi ju oblikoval v obliko kocke, in jo prvič v zgodovini podjetja nasloviš na mlajše generacije kupcev? Ali kdo razen dežurnih sovražnikov res verjame, da si je Thierry to sposodil od Maena?

V intervjuju za nemški časopis Bilanz se je Stern na te kritike odzval z izjavo: »Navajen sem, ne moti me. Vedno smo napadeni, ko lansiramo nekaj novega.« Kot so v Bilanz povzeli je bojevnike tipkovnic na družbenih omrežjih označil za »sovražnike« in »ljudi, ki še nikoli niso imeli Pateka in ga tudi nikoli ne bodo imeli.«

Seveda se je to odrazilo v nove neposredne napade, ki so se spustili na osebno raven in se norčevali iz dejstva, da vodilni človek podjetja sploh nima formalno izobrazbo, ki bi ustrezala njegovemu položaju.

Brez potrebe da igram odvetnika Thierry Sterna in opravičujem njegova dejanja in rezultate, saj se je linija Cubitus do sedaj pokazala kot zelo uspešna, moramo razumeti, da se tudi njegov oče Philippe Stern v izjemno bogati karieri ni ravno proslavil z linijo Neptune, ali da je tudi največji vseh časov Gerald Genta za Seiko Credor oblikoval bolj karikaturo, kot popolno uro:


Seiko Credor Locomotive Foto: Seiko Wathces

Thierry ni ravno obdarjen z nekim očarljivim videzom, s katerim bi prevzel in zaznamoval prostor, v katerem se pojavi. Prej, ko je imel več las, ni bilo nenavadno, da se je na intervjujih pojavljal, kot da bi si lase pravkar počesal s petardo, ovratniki srajc so šli v različne smeri, ohlapna kravata ali odpet spodnji gumb srajce prav tako nista bila izjema, edino, kar je manjkalo za popolno sliko, je bil zobotrebec v ustih.

Po izdaji Cubutisa, se je izkazalo, da ni malo tistih, ki z nakupom Pateka samodejno preidejo iz navadne krvne skupine v modro in ki jih moti pomanjkanje naučenih manir lastnika najboljšega proizvajalca ur na svetu, ker nima dovolj galantnosti, da bi se kraljici globoko priklonil, ji nežno poljubil roko in jo odločno popeljal v očarljiv otvoritveni ples čarobne noči v prenatrpani dvorani plemiškega gradu, polni kaviarja in penečega vina, zato ga prek družbenih omrežij kritizirajo, ker ni končal prestižnega študija na eni najelitnejših univerz na svetu.

Ampak ta ubogi Thierry Stern je horološki Dexter Morgan, programiran od prvega dne svojega življenja, da počne to, kar počne danes.

Zibelko sta zibala njegov dedek in brat, ki sta svojo pripadnost urarstvu pokazala kot lastnika podjetja Stern Cadrans, ne le z nakupom podjetja leta 1932, ampak z opustitvijo izvirnega in nadvse uspešnega podjetja Stern Cadrans, ter z odpravo na pot v x s Patekom.
Thierry je bil star komaj 7 let, ko je njegov oče Philippe prevzel poslovanje podjetja. Kot otrok je sedel v naročju legend Pateka, Jeana Pfisterja, Rogerja Duboisa, Svenda Andersena in Laurenta Ferrierja. Vse njegovo življenje je obdano z izdelavo ur, in to najboljših.
Po končani srednji komercialni šoli in dvoletni urarski gimnaziji v Ženevi je šel skozi vse faze Patekovega življenja, vključno s tistimi v obliki 7 letnega stika z neposrednimi strankami v Nemčiji, Beneluksu in na največjem trgu blagovne znamke – ZDA.

In tako je nastal ta nesramen, vsemogočen, samozadovoljen, aroganten gospodar, ki svojim najboljšim urarjem zavrača minutne repetitorje, grande in pettite sonnerie v predelavo, če mu zvok zvonjenja teh popolnih mojstrovin ni všeč.
Pošast, kjer vam niti največji dobitek na jackpotu ne zagotavlja, da boste postali lastnik niti osnovnega repetitorja, saj on osebno odloča, v čigave roke bo šel.
Tiran, ki je osebno vpleten v vsak proces nastanka nove Patekove ure in ki določa in odloča o njenem končnem videzu.

Da, po mnenju mnogih, narcisoidno in prevzetno bitje, iz čigavega naslova sem prejel zahvalno pismo (ne e-pošto, ampak pravo klasično pismo), v katerem se mi je z osebnim podpisom zahvalil za nakup ure iz vstopnega cenovnega razreda podjetja (Calatrava), čeprav so me v končni fazi izbrali oni. Česa takega nisem prejel od nobene druge znamke.

Lahko da imamo različna dojemanja, a nekaj vedno vidim pri njem. Resnično ima rad ure.

In v njegovem pogledu vedno opažam jasno sporočilo: Jaz sem Thierry Stern in sem lastnik ter vodja najboljšega proizvajalca ur na svetu. Ne maraš me. Ok, Zakaj torej tečeš za mano, namesto da bi jaz tekel za tabo?

S tem smo zaključili vse sklope vprašanj in komentarjev po že omenjenih temah....

Če imate kakršnikoli komentar, opazko, predlog, se ne strinjate z napisanim....vabljeni k polemiki....najbolje neposredno na forumu.

Naj ta forum ne bo samo platforma za prodajo ur....