Po objavah tem Krono(graf)holik, ter Rolex in trije sveti kralji, sem prejel veliko vprašanj, komentarjev, opazk…, za kar se vsem zahvaljujem.

Če jih skušam nekako strniti, gredo odzivi v smer:

Ali ni mehanska ura že preživeta stvar?
Ali je In House produkcija res tako pomembna?
Tretji sklop lahko združim v eno tematiko: Kaj resnično tvori vrhunsko uro in zakaj tako velike cenovne razlike na trgu?
Zakaj se Patek Philippe obravnava kot najboljši proizvajalec?

Ker vprašanja zajemajo obsežno tematiko, temu primerni bodo tudi odgovori, v katerih bom skušal čim bolj podrobno zajeti bistvene sestavine posameznega segmenta.

Zato - le za tiste, ki jim branje predstavlja izziv in ne nepremostljive ovire….

Danes se posvetimo prvem vprašanju
Ali je mehanska ura smiselna v današnjem času?

Ali v prevodu: Kako opravičiti dejstvo, da je kvarčni Casio ali low budget Smart ura za 100 €, nekajkrat bolj natančen kot 5.000 krat dražji Patek Phillipe Tourbillon z minutnim repetitorjem?

Nekdo je nekje zapisal, da si ne more zamisliti bolj uspešne zastarele tehnologije kot so mehanske ure. Že desetletja je mehanska ura v strogem praktičnem aspektu nesmiselna, a kljub temu gre za industrijo vredno več milijard eurov. Še večji absurd je, da ta ista industrija vlaga milijone in milijone eurov, da bi mehanske ure postale bolj natančne, čeprav se zaveda, da verjetno nikoli ne bo dovolj, da se po tem kriteriju izenači s kvarčnimi in smart urami.

Zakaj je temu tako?

Za začetek bom citiral lastnika in predsednika uprave Patek Philippa, Thierry Sterna, ki je ob odprtju prodajnega salona s partnerskim podjetjem Wempe v Hamburgu, konec leta 2022, povzel zanimiv pripetljaj:
»Lani sem imel srečanje s klienti in podjetniki v New Yorku. Udeleženci so prihajali iz Appla, Googla in podobnih firm. Ob pogledu na njihova zapestja, sem opazil da jih večina nosi ure Patek Philippe. Prekinil sem predavanje in jih vprašal: Gospodje, prosim pojasnite mi. Ustvarili ste iPhone, ustvarili ste Apple Watch. Zakaj potem nosite Patek?
Eden izmed njih, če se ne motim, je prihajal iz Googla, je vstal in odgovoril: Veste, mislim da lahko govorim v imenu vseh prisotnih. Patek imamo radi, ker nas na vrača na Zemljo, drži nas na trdnih tleh. Resnično veselje je opazovati nekaj za kar vemo, da deluje na mehanski način«.

Drži, teh od 130 do skoraj 900 sestavnih delov, ki tvorijo urni mehanizem, delujoč v najvišji možni medsebojni korelaciji in sinhronizaciji, brez kakršnikoli umetnega izvora energije, ter pri tem merijo in kažejo čas 99,9942 % natančno, obratujejo na istem principu že skoraj 400 let. Če se ozremo malo okoli sebe, koliko naprav iz tako oddaljene ali vsaj precej bližje preteklosti, še lahko najdemo kot vsakodnevne spremljevalce? Parnega stroja že zdavnaj ni več. Mogoče kompas? teleskop? Toda to niso ravno aparati za pogosto konzumacijo. Edino, kar mi resnično pade na pamet je izum kolesa, ki sega v leto 1815. Toda tako zapletene naprave, kot je ura in ki je skoraj enkrat starejša, pa zagotovo ni več.

Če bi kateremu od pionirskih urarjev iz nekaj stoletij nazaj, ki so delovali pod svetlobo soja sveč, pokazali moderno mehansko uro, bi točno vedel za kaj gre in ga ne bi nič presenetilo, saj je temelj njenega delovanja, ta ki prevzame začetno energijo ustvarjeno iz vira energije, ter jo nato preko rednih impulzov porazdeli na nemirko in izhodno kolo, ki nadzoruje odvijanje glavne vzmeti ali preprosto imenovano zaskočni mehanizem, izumil angleški urar Thomas Mudge, že davnega leta 1750. Devet desetletij pred tem je bila izumljena še ena esencialna komponenta vsakega mehanizma – spirala (Christiaan Huygens l. 1675). Koncept rotorja, ki je danes navijalec mehanizma na avtomatski pogon, je ustvaril Abraham Louis Perrelet leta 1770, tourbillon je izumil Abraham Louis Breguet leta 1795, sistem navijanja preko krone je izumil John Arnold leta 1820 itd, itd….

In to je to - ali če povzamem največjega urarja današnjega časa, Francoisa Paula Journa pri odgovoru na zastavljeno vprašanje:

»Kaj je danes na področju urarstva še za eksperimentirati ali izumljati?
Mentalno, ne toliko. Na koncu gre vedno za kombinacije: kolesa, vzvodi, zobniki, vzmeti. Seveda se lahko igrate z nemirkami, z zaskočnim mehanizmom, vendar ne bomo izumili ničesar res novega. Urarstvo je kot šah: omejeno število figur, vendar nobena partija ni enaka drugi«

Nekaj razlogov za tako močno priljubljenost mehanskih ur je odlično podal Pierre Meillard v reviji Europa Star, zelo daleč nazaj, avgusta leta 2004, ko Smart ura sploh še ni obstajala, zato je primerjavo osredotočil na kvarc. Spodaj napisano pa bi lahko še toliko bolj uporabili tudi v primerjavi s tehnologijo pametnih ur:

»Povsem jasno je, da mehanska ura, katere uspeh je nesporen in se še povečuje, prenaša vrednote, ki jih hladno telo iz kremena (kvarca) niti ne more ponazoriti, kaj šele udejanjiti. Pri kvarcu je čas objektiven. Čas je znanstveno izračunan v merljivih in nespornih delih. Ni več poldne ali polnoč. Ura je 11h59'59'' ali 24h01'01''. Torej, ali obstaja kakšna skrb? Pri mehanskih urah, katerih natančnost se vedno spreminja od nekaj sekund do nekaj minut, čas na nek način "lebdi". In pri tem nam je bližji; ni vedno enako; ustreza naši lastni percepciji; je bolj "intimen". Mehansko urarstvo je na nek način podobno naši lastni biološki uri. Mehanski čas, lahko bi rekli, ima 'dušo', ki je elektronski čas nima.
Drugi dejavnik v prid mehanski uri so njene konceptualne lastnosti. Medtem ko smo končno prešli v novo, digitalno dobo, nam domišljija (še) ni sledila. Človek 21. stoletja si še naprej predstavlja sebe kot človeka renesanse – kot nekakšno »nebeško« mehansko telo. Čeprav lastne možgane včasih primerjamo s »trdim diskom«, kar je bilo še pred desetimi ali dvajsetimi leti nepredstavljivo, se še vedno opisujemo s starimi mehanskimi metaforami. Po koncu življenja postanemo sklop mehanskih delov. Naš lastni skelet, ki očitno ni sestavljen iz zobnikov, je še vedno sestavljen iz sklepov in povezovalnih 'mostov'. Mehanska ura, nekakšen animirani 'okostnjak' na našem zapestju, je simbolično bolj podobna nam kot zbirki tiskanih vezij.
Naslednji pomemben dejavnik v prid mehanskim uram v družbenem kontekstu je njihov prestiž. Kvarčna ura, četudi iz zlata, četudi obsijana z izvrstnimi diamanti, bo vedno imela avro nečesa banalnega ali nečesa nedokončanega. Manjka ji plemenitost in 'inteligenca' človekove roke. Nima specifične in le delno merljive poosebljene "dodane vrednosti", ki jo mehanski kos idealno premore. Kvarčna ura ostaja nekako »anonimna«. Kakovosten mehanski kos pa ima na drugi strani plasti prestiža – prestiž znamke, prestiž uporabljenih materialov in prestiž notranjega delovanja, njegovega gibanja«.

Že na začetku sem v kontekstu mehanske ure omenil izum kolesa, in ker je kolesarjenje zlasti pri nas v zadnjem času izredno masovno priljubljeno, lahko tudi tukaj povlečemo določene vzporednice z urarstvom:

Imamo:
1. Kolesarja s ciljem, željo, odločnostjo in stopnjo psihofizične pripravljenosti
2. Kolo s svojo težo, aerodinamiko, kakovostjo menjalnika in strukturo prenosnih stopenj
3. Dolžino vzpona, stopnjo njegovega naklona in geološko strukturo klanca

Našteto je primerljivo z individualno kakovostjo urarja (1), kakovostjo materialov (2) in zahtevnostjo naloge, ki jo mora opraviti (3).

Nekdo se povzpne na vrh z vsemi naštetimi elementi (mehanska ura), nekdo se zaveda da ne more ali pri tem ne uspe, lahko da niti ne želi in mu je pomemben samo razgled z vrha, zato uporabi kolo z električnim akumulatorjem (kvarc, smart), včasih pa je vnaprej določena časovna meja v kateri mora biti opravljen vzpon na vrh klanca. Najboljši kolesar bo celotno pot opravil sam, lahko pa de se najde nekdo, ki bo 85 % poti opravil z lastno močjo, v zadnjih 15 % vzpona pa bo uporabil električno baterijo. Tukaj imamo Spring Drive, in ga za vselej diskvalificiramo, ker gre za klasičen primer tehnološkega dopinga....

Mehanska ura je še vedno z nami, zato ker njen princip delovanja še vedno temelji na tisti prvinskosti, ki jo definira že od samega nastanka, zato za lastnika njena prisotnost na roki pomeni srečanje z dediščino lastne vrste. Gre za poklon človeškemu znanju, iznajdljivosti, spretnosti in navsezadnje tudi umetnosti.

A vendar, za takšno dolgoročnost ne zadostuje samo princip delovanja. Če se ne bi urarji v vsej zgodovini njenega obstoja nenehno spuščali v ples in vojno s prvinami fizike (hitrost, trenje, gravitacija, oksidacija, prožnost…) s ciljem izboljšanja merjenja časa za eno samcato sekundo, in še eno, in še eno….bi danes mehanska ura bila samo eden izmed muzejskih eksponatov na enodnevnih šolskih ekskurzijah naših otrok. Tako pa, živimo v dobi najvišje ravni izpopolnjenosti mehanskih ur, ki še nikoli prej ni bila dosežena. Vrhunec se je pričel sredi ’80 let prejšnjega stoletja, ko se je mehanika pričela počasi pobirati po razdejanju, ki ga je povzročila kvarčna kriza.

Najboljši urarji, ki seveda prihajajo iz klasičnega področja urarstva (mehanika) so hitro spoznali, da je nesmiselno vztrajati v vnaprej izgubljeni bitki na področju natančnosti, ampak da lahko ponudijo tisto, kar izrazito masovno potrošniška naravnanost kvarca, ne zmore – znanje, drugačnost in posledično, prestiž.

Bolj ali manj standardno ponudbo so obogatili z retrogradnimi komplikacijami, še bolj so zaorali v plodovita tla letnih in večnih koledarjev, kronografov z deljenimi sekundami, vesoljskih komplikacij, minutnih repetitorjev, ter grande in petite sonnerie.
Na vrsto je prišlo dejanje, ki je prineslo odločilno prestižno prednost. Ljudem prikazati mehanizem v akciji. Vsekakor pogled skozi steklo pokrova ure na tiktakanje življenja mehanskega organizma, prinaša neprimerno več osuplosti in občudovanja, kot pogled na baterijo ali čip hladne instantne elektronike. Kmalu so se jim pridružile tudi številne tehnike končne dodelave in obdelave mehanizmov na ročnih urah, ki predstavljajo komaj dojemljive ročne spretnosti izvajalcev in so najvišji del dejavnosti premaknile na področje umetnosti. Istočasno se je pridevnik umetnosti utrdil z oživljanjem že ovenelih tehnik izdelave številčnic na bazi obdelave keramike, graviranja in rezkanja (guilloche).
Ob vsem tem, pa moderni urarji niso nikoli zapustili idej in napora neprestanega napredka na tehničnem področju. Zahvaljujoč digitalni tehnologiji, predvsem z izumom digitalno upravljane večnamenske opreme in strojev (CNC, MEMS, SWE, LIGA, CAD….) so v urarstvo vpeljali izvedbo industrijskih operacij do natančnosti mikrona. Dosežene so bile nove stopnje popolnosti posamičnih operacij, ki jih prej ni bilo mogoče zamisliti.

Z navedenim in uvedbo novih materialov v dejavnost, kot je silicij, so preciznost mehanskih ur dvignili do neslutenih višin in mehanska ura je močno pridobila tudi na praktični vrednosti, saj je vprašanje natančnosti pripeljano do stopnje, ki se izraža v le nekaj sekund dnevnega odmika, ne da bi pri tem niti malo izgubila na čaru tradicionalizma.

Ko to združimo z brezčasnim dizajnom ur iz preteklih desetletij, ki so ga proizvajalci spretno obudili in s tem nostalgijo nekdanjega šarma uravnotežili z izpopolnjeno sodobnostjo, smo priča masovni privlačnosti, ki v sebi združuje različne generacije entuziastov na trgu. Boj za mehansko uro se je odvijal v dveh smereh:

- Vrnimo se k tradiciji
- Prenesimo tradicijo v prihodnost.

Doseženo je bilo tisto najbolj bistveno. Sodobna mehanska ura v najmanjši možni meri deli usodo z ostalimi tehnologijami, ampak blesti v svoji lastni kategoriji. Sodobna mehanska ura se ne kupuje več zaradi potrebe, kot je to bilo v 90 % časa njenega obstoja, ampak odločitev o njenem nakupu temelji na podlagi čustev. Zato je sodobna mehanska ura daleč od masovnosti, ki je doživela vrhunec leta 1973, ko je Swiss industrija izvozila 84 milijonov kosov, ampak je z 6,5 prodanimi milijoni primerkov na letnem nivoju, pravzaprav močnejša kot nikoli doslej.

Zavedam se da slednje zveni kontradiktorno, saj je mehanska ura danes, zelo majhen dejavnik v skupni količini prodanih ur v svetovnem merilu.

Naj kot primer navedem osupljiv podatek, da je skupna letna prodaja celotne Swiss Made produkcije mehanskih ur, z zgoraj omenjenimi 6,5 milijonov primerki, občutno manjša od prodane količine samo ene same linije kvarčnih ur - Casio G-Shock, ki na letnem nivoju znaša 8,7 milijonov prodanih kosov. Če želimo priti v območje tega števila, moramo dodati skupno prodano količino Japonske industrije mehanskih ur (Seiko, Citizen, Orient), ki znaša 2,4 milijonov kosov.

Nekdo bo pripomnil, da Seiko in Miyota prav tako prodata ogromno količino mehanskih kalibrov sestavljačem ur po vsem svetu, kar drži, toda ko teh 3 milijonov kosov primerjamo s skoraj 150 milijonov kvarčnih kalibrov, ki jih ta dva giganta prav tako globalno izvažata, dobimo še manjši delež klasične urarske začimbe. V prid mehanske veje urarstva ne bo šlo niti 3 milijonov letne produkcije kitajskega Sea-Gulla, ki se lahko najdejo po vsem svetu, od čistokrvnih do tistih z vprašljivo moralo.

Čeprav se te številke, vezane na segment mehanike zdijo majhne, so v mojih očeh ogromne. Namreč, vsak izdelek je rezultat svojega namena in če se osredotočimo na namen mehanske ure v tretjem desetletju 21. stoletja, bomo ugotovili, da je mehanska ura danes močno presegla svoj osnovni funkcionalni namen obstoja.

Veseli dejstvo, da teh 6,5 mio mehanske Swiss Made produkcije znaša tretjino skupno proizvedenih švicarskih ur (18 milijonov kosov), medtem ko je delež mehanike v japonski produkciji resnično mizeren (2,5 milijonov kosov od skupno proizvedenih 51 milijonov ur, oziroma 2,4 %).

Če k temu dodamo podatek, da od 6,2 milijona letno proizvedenih mehanskih švicarskih ur kar 2,1 milijona (tretjina) presega izvozno ceno 4.000,00 CHF, ni boljšega dokaza, kaj mehanska ura resnično predstavlja danes - Fetiš.

Od kje izvira ta moč?
1. Temeljijo na tradiciji in dediščini. Zaradi možnosti servisiranja trajajo generacije in bodo tudi trajale še naslednje generacije
2. Manj kot jih je, večja je čustvena potreba po njih. Mehanske ure so relativno redke, čeprav obseg proizvodnje nekaterih proizvajalcev visokega luksuznega razreda dosega nekaj 100.000 kosov na letnem nivoju (Omega 500.000, Rolex 1,2 milijona kosov – samo Rolex proizvede 20 % celotne švicarske produkcije mehanskih ur)
3. Mehanske ure so v značajnem deležu rezultat popolne izvedbe vrhunskih urarjev in pomenijo najvišji možni kvalitetni domet urarske dejavnosti

Zato je danes nakup ure posledica osebnih in izrazito bolj intimnih in čustvenih vzgibov, kot je to bilo v preteklosti. Nošenje mehanske ure danes zrcali življenjski stil posameznika, svetovni nazor, osebni izraz, naklonjenost tradiciji, vračanje h koreninam, manifestacija gmotnega stanja...).

Danes mehanska ura ni množična, je pa zato močna - kot nikoli doslej. Njena vrednost ni sestavljena samo od tistega iz česar je ustvarjena (snovi), ampak iz konteksta zgodb in stvaritelja. Ne predstavlja samo stvarnega kapitala, njena dodatna moč se nahaja v simbolnem kapitalu.

Zelo dobro napisano. S prakticnega vidika mehanske ure najbrz res niso smiselne. So pa vse ostalo
Tudi sam sem vnet privrzenec mehanike in brez nje ne grem nikamor. Me pa še bolj kot kvarc v klasicnem ohisju, iritira glomazna plastika na roki, vkljucno s pametnimi urami, ki jih je vse vec po rokah

Ta emocionalni vidik mi je še posebej blizu; da imaš na zapestju nekaj, kar se premika in je odvisno od premikanja in/ali tvoje skrbi (navijanja). Ta dodatek, da se je treba z mehansko uro ukvarjati, je tisto, kar jo ponese v neko intimo. Je pa res, da sem sam tudi sicer bolj privržen stvarem, ki trajajo. Še vedno, ko rabim pogledat, kje se geografsko kaj nahaja, avtomatsko posežem po standardni papirnati karti (z vonjem papirja/tiska, ki me hkrati spomni še na vse izlete/potovanja ... In ko prispevek že omenja kolesarjenje, sem na cestah eden vedno bolj redkih, ki kljub veliko lažjim karbonskim specialkam, še kar gonim svojega jeklenega colnaga.