Po objavi teme Krono(graf)holik na forumu, sem prejel kar nekaj vprašanj, katerih povzetek je: Kako to, da Rolex ne sodi v sveto trojico urarstva (Patek Philippe, Vacheron Constantin in Audemars Piguet), ki sem jih večkrat omenil v prispevku? Mar ne predstavlja tako vpliven in močan proizvajalec, kot je Rolex, sam vrh urarstva?

V temi sem se večkrat dotaknil dejstev za kaj takega, vseeno pa se lahko nekoliko bolj poglobimo v to zelo občutljivo in vedno perečo temo.

Najprej se bo treba vrniti daleč nazaj, torej na začetek tistega, kar nas je pripeljalo do tega, če temu lahko tako rečem - hobija in na tisto, kar velikokrat poudarjam in kar skoraj tolikokrat naleti na nerazumevanje in celo na užaljenost nekaterih spremljevalcev urarstva. Mislim pa, da je zelo pomembno, celo morda najpomembnejše v tej naši skupni zavezi in vsebuje dva samostalnika: uporabnik in ljubitelj.

Predstavljajmo si ravno črto z začetkom, to je vrednostjo 0 in namišljenim koncem, ki bi ga lahko označili z vrednostjo 100. Sedaj se lahko spomnimo, kako smo prišli do tu, kjer smo danes. Ali smo uro kupili, ker smo jo potrebovali, ali smo jo dobili kot darilo ali podedovali... ni tako pomembno, pomembno pa je, da predstavlja začetek poti. Največkrat je šlo za kvarčno ali low budget mehansko uro, ki nas je s svojim videzom in funkcionalnostjo pritegnila in vzbudila radovednost.
Sledi splošni urarski razvoj posameznika. Iskanje informacij o modelu, njegovem ustvarjalcu, načinu delovanja (kvarc, ročno navijanje, samonavijalni mehanizem), zbiranje podrobnejših informacij o drugih proizvajalcih, spoznavanje urarske scene, njegove dejavnosti, zgodovine……. Primarna vloga ure iz naprave, ki prikazuje čas, se v naših očeh vedno bolj spreminja v napravo, ki meri čas. Počasi ta ura ni več le del garderobe z uporabno lastnostjo odčitavanja časa, ampak se vse bolj zavedamo, da ta naprava tudi izmeri čas, ki nam ga kaže.
KAJ in KOLIKO postaja vse manj pomembno in v ospredje prihaja KAKO.

Torej neka normalna horološka evolucija posameznika gre v smeri: kvarc - mehanika. Ta KAKO postane odločilen in ima sposobnost, da nas popolnoma prevzame. Nismo več samo uporabniki ure, ampak vedno bolj postajamo oboževalci. Na zgoraj omenjeni namišljeni premici se pomikamo od točke 0 proti namišljeni vrednosti 100 in vedno bolj poskušamo združiti ta dva pojma (v prevodu: utemeljiti razlog za nakup še ene in še ene in še ene ure…..) in tako dosežemo polovico črte. Zakaj polovico? Ker z izrazom ljubitelj nimam v mislih nekoga, ki mu je to le hobi, ker so mu pač ure strašno všeč in si je ustvaril zbirko, ki jo ponosno razkazuje, ampak na nekoga, ki mu je ljubezen do urarstva neusahljiv vir dejanj, ki se jih bo lotil, da bi pridobil nova spoznanja in znanja, žrtvoval vsak trenutek prostega časa in se marsičem odrekel, da bi se čim bolj poglobil v tematiko.
Čeprav je dobra novica, da se lahko po tej liniji premikamo levo in desno, kar pomeni, da lahko na neki točki v posamezniku prevlada uporabnik, pri pravih ljubiteljih v polnem pomenu besede, pa takih trenutkov ni. Točka zlitja čustev in razuma je vedno blizu 100.

Sedaj, ko smo prešli na segment mehanskih ur, se lahko vrnem k temu, kar sem tudi večkrat omenil v temi Krono(graf)holik. Danes je več kot 95 % mehanskih ur luksuzno blago. Ne glede na to, ali gre za uro za 1.000 € ali 100.000 €. Ena najpomembnejših definicij luksuza je, da se ne kupuje za primarno potrebo. Je nekaj, kar ni potrebno, a zaželeno. Zato je danes mehanska ura luksuzna ura. Toda kaj opredeljuje luksuzno uro? Gre za občutek posedovanja določene ure ali ure določenega proizvajalca, ki presega njeno dejansko uporabno vrednost. Ko občutek razkošja premaga pomembnost njene funkcionalnosti.

Pojem luksuz lahko poljubno razširimo na ultra luksuz, njegova značilnost, poleg tega, da ne predstavlja primarne potrebe, pa je da ga je izredno težko dostopen, zato imamo v segmentu takšen cenovni razpon. Če zgornje strnem pod skupni imenovalec, lahko uporabim samo eno besedo: Prestiž.

Beseda, ki je marsikdo ne prenese, a v urarstvu je nepogrešljiva in za njo stojijo neizpodbitna dejstva. Poglejmo torej, zakaj so nekatere mehanske ure drage, druge pa manj drage.

Kaj določa status posamezne urne celote, torej kaj je Prestiž?

Na prvem mestu sta zagotovo Znanje in Inovativnost, ki vodita k Prispevku k urarski industriji in neposrednemu Vplivu nanjo, hkrati pa predstavljata temelj grajenja Tradicije. Ob vsem tem pa ne smemo zanemariti še ene izjemno pomembne lastnosti – Izvirnosti.

Prvo merilo, ki ga moramo upoštevati, je, ali imajo opravka s Proizvajalcem ur ali Sestavljačem ur. To prvo merilo se nanaša na srce in možgane ure – mehanizem. Zato je lastnost subjekta, ali ima sposobnost in znanje za samostojno izdelavo mehanizma, najpomembnejši in odločilni dejavnik, ki ga opredeljuje na urarski sceni. Proizvajalec je urarski subjekt, ki oblikuje, razvija, izdeluje in vgrajuje mehanizme v lastne ure, medtem ko je sestavljavec urarski subjekt, ki od drugih kupuje ebauche ali že sestavljene mehanizme in jih vgrajuje v ure, ki nosijo njegovo ime.

Proizvodnja ur je sestavljena iz naslednjih faz:

T0 – Ustvaranje in razvoj mehanizma ter izdelava komponent za mehanizem
T1 - Sestavljanje komponent v mehanizem
T2 - namestitev mehanizma v ohišje, namestitev številčnice in postavitev kazalcev nanjo
T3 - Namestitev zapestnice ali paščka
T4 - Graviranje, dodelava, dokumentacija

Proizvajalci sami izvajajo vseh 5 faz, sestavljači pa v nekaterih in izjemno redkih primerih začnejo s fazo T1, v 99% primerov pa delujejo v fazah od T2 do T4.

Kako velika je razlika med izdelovalci in sestavljači, priča serija 21 ali 22 operacij, ki jih morajo opraviti izdelovalci in ki so prihranjene sestavljačem ur. Da se ne spuščam v vsako posebej, ker bi zavzelo preveč prostora, jih bom samo naštel:
1. Nastanek ideje za mehanizem
2. Opredelitev tehnične zasnove za izdelavo mehanizma
3. Izdelava prototipa mehanizma
4. Laboratorijsko testiranje prototipa
5. Razvoj metodoloških postopkov za izdelavo novega mehanizma
6. Izdelava orodij, potrebnih za produkcijo novega mehanizma
7. CNC 1 (izdelava in graviranje osnovne plošče kalibra)
8. Odstranjevanje robov (postopek odstranjevanja robov orodja z osnovne plošče)
9. Peskanje in kemična ali mehanska obdelava osnovne plošče mehanizma
10. CNC 2 (obdelava osnovnih plošč preko zaporednega sistema z več CNC stroji)
11. T-Zero (strojno polaganje umetnih rubinov in mostičkov ter ročno polaganje občutljivih komponent, ki jih ni mogoče avtomatizirati)
12. Sprakle Wire Erosion (obdelava z električnim praznjenjem - izdelava komponent, ki zahtevajo najvišjo stopnjo tolerance)
13. Prešanje, štancanje, kovanje in tiskanje določenih komponent mehanizma
14. Mehanska dodelava komponent mehanizma (diamantno rezanje pod kotom, izdelava Ženevskega vzorca (črt), krožno zrnjenje, satiniranje)
15. Ročna dodelava mehanizma
16. Galvanizacija
17. Profiliranje (strganje, vrezovanje navojev, rezkanje, vrtanje) komponent
18. Izdelava in ročna montaža nemirk
19. Izdelava in ročna montaža zobnikov in kinetičnega sklopa
20. Izdelava in ročna montaža zaskočnega mehanizma
21. T-1: končna montaža komponent v mehanizem
22. CLA – končna kontrola in testiranje mehanizma

Že samo branje naštetega, ne da bi se spuščali v vsak posamičen proces, sestavljen iz številnih podoperacij, nazorno izpostavi anemičnost in horološko nepomembnost Sellita manekenov, ljubljenčkov različnih forumov, ki se odzivajo na Sinn, Oris, Fortis…. Čeprav odlično izpolnjujejo svoje uporabniško poslanstvo in izpolnjujejo široka merila fizične privlačnosti, je njihov učinek na ljubitelja ur enak učinku tihožitja s stenske slike na izgubljeno čebelo v istem prostoru. O Seiko 5 ali Vostok Amfibiji je mogoče napisati več urarskih sladkorčkov kot o skupnem opusu omenjene trojice, kljub dejstvu da je posamičen japonsko-ruski primerek v primerjavi z nemško-švicarskim generičnim instantom popolna razvalina.

Faze T0 - T4 so eden od ključnih dejavnikov za razlikovanje horoloških subjektov. A to še ni vse. Razlikujejo se tudi po tem, ali sami izdelujejo ohišja, številčnice in zapestnice. Ostalih elementov ure (umetni rubini za mehanizme, kazalci, stekla, tesnila) tukaj ne bom omenjal, ker ni proizvajalca, ki bi vse delal sam. Zato se lahko proizvajalec, ki proizvaja več kot 90 % sestavnih delov za mehanizme, ohišja, številčnice in zapestnice, pohvali z laskavim nazivom vertikalno integriranega proizvajalca, kot so:
Patek Philippe, Vacheron Constantin, Audemars Piguet, Bulgari, JLC, Rolex, Girard Perregaux, Grand Seiko, Cartier, Piaget, Franck Muller, Montblanc, Chopard, Tag Heuer, Nomos, Maurice Lacroix, Hublot (samo keramična ohišja, jeklena kupujejo od Tag Heuera).


Iz zgoraj navedenega smo videli podobnosti med Rolexom in velikimi tremi, sedaj pa je čas, da se poglobimo v to, kaj jih razlikuje in tako pridemo do rezultata vprašanja, s katerim se je začel ta prispevek.

Odgovor gre v dve smeri.

Prva je prisotna že od samega začetka obstoja vseh štirih entitet. Mirno lahko rečem, da gre za dva popolnoma različna pristopa v industriji. Medtem ko so Patek, Vacheron in Audemars vedno močno odstopali od povprečja na sceni, saj skoraj vsak izdelek povprečnemu kupcu zapušča vtis božanske nedostopnosti, je Rolex, nasprotno, to povprečje vedno dvigoval na višjo raven in s ponudbo ostajal v dosegljivem dometu kupca. Medtem ko so prvi trije izstopali z najtežjimi urarskimi zapleti, kot so grande komplikacije, minutni, petminutni, polčetrtinski, četrtinski repetitorji, sonnerie, večni in letni koledarji, vesoljski zapleti, tourbiloni in split second kronografi, ter nenehno na prizorišče pošiljali sporočilo: Ustavite Zemljo - izstopamo, je Rolex le enkrat stopil po nebeških travnikih s kronografom Split Second (Rattraparante), pa še to s kalibrom Valjoux 55. Po drugi strani pa je nenehno pošiljal sporočilo trgu: Zemlje ni treba ustaviti – tukaj sem. Kako? Ponudil je nekaj, kar je kakovostno in predvsem uporabno v vsakdanjem življenju. Vodotesno ohišje (Oyster) leta 1926, samonavijalni urni rotor (v bistvu prvi pravi avtomatik mehanizem - Perpetual) leta 1931 ter nenehno preobrazbo profesionalnih (Tool) ur v vsakodnevnega spremljevalca na lastnikovi roki (Explorer, Submariner, GMT, Milgauss).
Ob vsem tem pa je znal najbolje potešiti žejo po najbolj primarni nalogi ure: čim natančnejšem merjenju časa in s tem vstopiti v srce in zavest najširšem delu nekoliko zahtevnejšega segmenta trga. Rolex je bil prvi proizvajalec v zgodovini, ki je svoje ure označil z nazivom Chronometer. S tem je začel leta 1927. Potem so to storili tudi drugi, vendar je bila težava v tem, da so uporabili interna testiranja in tako dodelili status kronometra vsem uram, ki so po lastnih specifikacijah dosegale trajno natančnost za daljše časovno obdobje. To je povzročilo, da so bili mehanizmi, ki so imeli odstopanja okoli +-45 s/d, označeni kot kronometri. Ker je Rolex kot prvi in edini izvajal redne teste pri zunanjih merilnih ustanovah, takrat pri Key Observatory v Londonu, je leta 1937 začel opremljati ure z navedbo Officially Certified Chronometer. Namreč, v obdobju od 1927 do 1950, več kot 90 % vseh kronometrov, ki so jih uradne merilne ustanove izdale švicarskim proizvajalcem, so predstavljali kalibri Rolexa.

Leta 1951 se Švicarska urarska zveza spametuje in sprejme zakon, na podlagi katerega se ure lahko obravnavajo kot kronometer le, če so bile testirane s strani pooblaščenih institucij - to so bili Švicarski observatorij v Neuchatelu, observatorij v Ženevi, observatorij v La Locleu, francoski observatorij v Besanconu in londonski observatorij Key.

Slika se tudi danes ni bistveno spremenila. Sveta Trojica je dvignila kriterije natančnosti, še posebej Patek, Rolex pa je še vedno nedotakljiv z najstrožjim merilom v industriji, Superlative Chronometer (+2 do -2 sekunde maksimalnega dnevnega odstopanja), in kot edini z nadzorom nad natančnostjo mehanizma pred in po namestitvi v uro. Rolex je še vedno popolnoma osredotočen na funkcionalnost svojih izdelkov, VC, AP in PP pa ostajajo zvesti ekskluzivnosti in teži zapletov. Na primer - ena novejših edicij Patek Philippe, Weekly Calendar je prinesla 8 patentov na kalibru, čeprav gre za nižji cenovni nivo proizvajalca.

Drugi del odgovora bomo iskali v segmentu urarstva, ki je najtežje dojemljiv, razumljiv in za mnoge nesprejemljiv. Prešli bomo na lepoto. Ne - ne bomo govorili o tem, ali je Real Madrid boljši od Liverpoola, ker ima lepše drese, kar pomeni, da ne bomo govorili o zapestnicah, ohišjih in številčnicah. Govorili bomo o lepoti igre. Spet bomo vstopili v srce in možgane vsake ure – mehanizem. Govorili bomo o finišu (končni obdelavi).

Neštetokrat smo se srečali z izrazom Fino Urarstvo (Fine Watchmaking). Kdor je spremljal dela Audemars Pigueta, Vacheron Constantina in Patek Philippa ve, da je ta izraz že sestavni del njihove DNK. Rolex in Fine Watchmaking? Ne. Vsekakor ne gre za naravno povezavo.

Tukaj se moram znova vrniti na temo Krono(graf)holik, kjer sem na kratko omenil zgodovino tega segmenta v urarstvu.

Čeprav je končna obdelava mehanizmov, ki jo poznamo danes nastala iz povsem drugih razlogov, je skozi stoletja doživela velik napredek. Okraševanje oziroma če se poslužimo žargona, finiširanje je namreč staro skoraj toliko kot prva nekoliko večja proizvodnja žepnih ur. Žepna ura je pomenila pravo revolucijo, saj ljudje niso bili več odvisni od cerkvenih zvonov, sončnih in stenskih ur ter strmenja v najsvetlejšo zvezdo, da bi prepoznali čas, ampak so vedno imeli pri sebi pravo informacijo. Toda težava je bila njihova natančnost. Deset minut na dan je bila povsem običajna praksa.
Proizvajalci so se morali domisliti nečesa, kar bi še bolj pritegnilo pozornost in zanimanje premožnih kupcev, zato so mehanizme, ki so bili v celoti dostopni zunanjemu pogledu začeli okraševati s finimi tehnikami izdelave. Ko se je v 17. stoletju konkurenca že počasi razmahnila, so nekateri z bogatim okrasjem skrivali tehnike izdelave lastnih mehanizmov, pri tem pa je prednjačil slavni angleški urar John Harrison. Sčasoma je okraševanje postalo običajna poslovna praksa, tako da je ostalo v uporabi vse do konca 18. stoletja, ko je točnost ur padla pod minuto dnevnega odstopanja.

Ko se velikost s prehodom na ročne ure zmanjšuje, končna obdelava postaja vse večji izziv in uteleša spretnost izdelovalca ter vse bolj pridobiva na pomenu. Ob tem so urarji prišli do spoznanj, da ni vse v strukturi in dobrem olju, temveč tudi v tem, da poševni in visoko polirani deli zmanjšujejo medsebojno trenje komponent in bistveno upočasnjujejo proces obrabe. Poleg tega odbijajo prah, ki nastaja v notranjosti mehanizma in tako v končni fazi preprečujejo pojav oksidacije. Tehnike dodelave vedno bolj napredujejo in se od začetnih razvijajo v vse večjo uporabo perlaža, peskanja, diamantnega in zrcalnega poliranja, krožnega satiniranja, collicammonaga, platiniranja z rodijem…..
V preteklosti je bil delež ročnega dela na mehanizmih veliko bolj prisoten kot danes. Na tradicionalnih strojih ni bilo mogoče doseči takšne natančnosti izdelave komponent kot danes, zato je bilo potrebnega več posnemanja (angliranja) in finega poliranja. Večino tega so opravili stroji, ki jih je vodila človeška roka. Najpomembnejša razlika je v tem, da je bil cilj dodelave izključno funkcionalnost mehanizma, danes pa lahko mirno ugotovimo, da je estetika kalibra prevzela večjo vlogo kot pa njegova operativnost.

Vse se je začelo leta 1991, ko je ustanovitelj podjetja Chronoswiss, Gerd Rudiger Lang iz Valjouxa 7750 vrgel plastično zavoro kronografa in jo zamenjal z jekleno. Ko so nato v ETA začeli dobivati zahteve enake vsebine tudi od drugih proizvajalcev, so leta 1997 tudi sami začeli s serijsko proizvodnjo tega kalibra z zavoro iz istega materiala. Šest let kasneje je Lemania sledila zgledu in na novem kalibru Omega 1863 opravila enako menjavo, ter znatno povečala obseg prevleke iz rodija in maksimizirala poliranje robov mostičkov.
Medtem je Chronoswis prvi začel serijsko proizvodnjo ur s prozornim ozadjem oziroma pokrovom mehanizma. Najvidnejši urar moderne horologije, Philippe Dufour, ki je leta 1992 izvršil revolucionarno potezo, ko je eno najtežjih komplikacij v urarstvu, sonnerie, stlačil v ročno uro, sklene odločitev, da gre svojo pot in kot eno najpomembnejših prednosti lastne ponudbe izpostavi v nikoli prej videni sposobnosti ročnega posnemanja in dekoracije mehanizma. Od takrat se je vse spremenilo. Danes je več kot tri četrtine luksuznih mehanskih ur opremljenih z vidnim mehanizmom, okraševanje sestavnih delov pa postaja vse bolj opazno. Čeprav izjemen napredek v tehniki in tehnologiji izdelave mehanizmov zahteva vse manj ročne obdelave, ta tehnika ostaja in postaja vedno bolj prisotna predvsem preko neodvisnih urarjev iz razreda Haute Horlogerie. Tržna diferenciacija je zdaj večja kot kdaj koli prej. V preteklosti se je o tem redko govorilo, ker so mehanizmi ostajali skriti pod klasičnimi pokrovi, šlo pa je tudi za poslovne običaje, ki so se jih bolj ali manj vsi posluževali. Sčasoma pa prihaja do izrednega napredka v proizvodnji materialov iz katerih so narejene komponente, ki so lahko popolnoma antikorozivni in antimagnetni, kot so silicijeve nemirke in spirale s popolno prožnostjo.

Zakaj se končni obdelavi v sodobnem urarstvu še vedno posveča tolikšna pozornost? Na prvem mestu je estetika, nezanemarljiv del odgovora pa se še vedno nanaša na funkcionalnost. Najbolje je, da se tematiki posvetimo bolj podrobno.

Vijaki so večinoma izdelani iz jekla, pogosti pa so tudi zlato, platina in titan. Glava vijaka je še posebej vidna v mehanizmu in jo je potrebno polirati ter včasih celo prirezati okoli roba in posneti v reži. Poznamo več načinov poliranja vijakov kot so namakanje v posodi s polirnimi sredstvi, elektro poliranje (pri katerem na hrapave dele dovajamo električni tok), poliranje s čopičem, kjer se vijaki polirajo na ploščah, strojno poliranje z uporabo brusa ali plošče. Vijake je možno tudi popolnoma ročno polirati z uporabo pil, diamantne paste, brusov, Dugussit kamnov in stružnic za brezhiben rezultat. Nekateri vijaki so tudi termalno obdelani na temperaturi višji kot 290 °C, po kateri dobijo značilno modro barvo, predvsem zaradi estetskih razlogov, pa tudi zaradi zagotavljanja odlične protikorozijske zaščite.

Kolesa se tradicionalno proizvajajo z rezkanjem ali prešanjem in imajo izdolbene dele, da so lažja. Najpogosteje imajo pet naper od sredine, njihovi zobje pa so izdelani na vroči plošči po strojni obdelavi ali stiskanju. Da bi kolo dokončali na najvišji ravni, bodo napere poševne, deli, ki se spuščajo - polirani, ploskve peskane in nato obdelane po metodi krožnega zrnjenja ali tako imenovanega brušenja v obliki sončnih žarkov. Nekatera kolesa so tudi galvansko prevlečena z nikljem, rodijem ali zlatom iz estetskih razlogov in tudi zaradi preprečevanja temnenja medeninastih delov.

Zobniki so običajno izdelani iz jekla. Izdelujejo se na stroju za struženje profilov s kaljenjem. Vsi deli so nato brušeni, kar ima tako funkcionalno kot estetsko vlogo. Poliranje zmanjša trenje, izboljša prenos sile in ustvari svetlobni učinek. Tradicionalna metoda brušenja uporablja posebno obločno orodje, ki polira kos, dokler ni dosežena zahtevana dimenzija in kakovost poliranja. Pri najbolj vrhunskih kalibrih bodo tudi zobje zobnikov polirani z uporabo mehkega lesenega diska iz hruškovega lesa in prevlečenega z zelo fino polirno maso.

Za pravilno delovanje mehanizma je potrebno odstraniti vse neravnine ali kovinske ostanke iz šatona, vdolbin in izboklin. Popolnoma dodelan in poliran šaton lahko na primer odseva svetlobo okoli sintetičnega rubina, kar poudari njegovo lepoto in urarju omogoči, da bolje vidi, ali je prisotna prava količina olja.

Kakršno koli dodelavo mehanizmov lahko izvedemo industrijsko, polindustrijsko ali ročno. In to je tisto, kar predstavlja ključno razlikoa med urarskimi subjekti.

Za boljše razumevanje tega vse pomembnejšega segmenta sodobnega urarstva si bomo ogledali najpogostejše tehnike dodelave oziroma končne obdelave mehanizmov.

Guilloche – To je starodavna tehnika graviranja, ki vrezuje ravne črte ali krivulje v številčnico ure, ohišje, mehanizem ali druge komponente. Ročni giljoš je ena najbolj cenjenih tehnik, saj je ustvarjen ročno z uporabo tradicionalnega motornega stružnega stroja, ki odstranjuje material z orodjem za strganje. Težava je ohraniti želeno globino graviranja in vzdrževati stalen stik med orodjem in kovino, kar ustvari popolno linijo. Trenutna izguba pozornosti je lahko usodna. Visokotlačen industrijski giljoš ustvarja vzorce, ki jih skoraj ni mogoče ločiti od ročno izdelanih, razen če jih natančno pregledate in veste, kaj iskati. Ročno izdelan giljoš gravira kovino in pusti oster rob, ki ujame svetlobo in pritegne pogled. Žigosan giljoš ne naredi zelo ostrega grebena, zato ne pade v oči na enak način. Breguet ima enega najbolj impresivnih oddelkov za giljoširanje s številnimi giljošerji, ki delajo na vrsti originalnih strojev, ki segajo v obdobje pred letom 1920.


Breguet Guilloche rotor Vir: Breguet.com

Graviranje mostov in sestavnih delov mehanizmov je še ena starodavna tehnika, ki je bila izjemno priljubljena pri žepnih urah, ki niso bile vodotesne in je prah, ki je prodrl v mehanizem pogosto povzročal težave. Ker ročno izdelana gravura ustvari grobe robove na dnu utorov, ustvari idealno mesto za privabljanje neželenih delcev. Urarji so združili prijetno s koristnim, obenem pa notranjost ure spretno okrasili z globokimi gravurami.
Danes je veliko mehanizmov graviranih s pomočjo CNC strojev, kemikalij, pantografskih strojev (ki kopirajo iz šablon) ali laserske tehnologije. Ročno izdelano graviranje se doseže z ustvarjanjem vzorca na kovini s peresom, nato pa graver odstrani material z zarezami v kovino z različnimi orodji, od rezila podobnih skalpelom do graverjev za ravne robove. Guido Papi iz Audemars Pigueta trdi: »Če natančno pogledate ročno graviranje, vsaka črta vsebuje tresenje, vendar so te nepopolnosti tiste, ki ujamejo svetlobo in ustvarijo učinek kalejdoskopa - v primerjavi s strojnim graviranjem, ki je dolgočasno in brez leska.


Primer ročnega graviranja mehanizma Vir: Vacheronconstantin.com

Ženevski vzorec je nastal okoli leta 1880 v Ženevi, njegov primarni namen pa je bil poleg okrasitve mehanizma zakriti praske ali nepravilnosti na sestavnih delih. Danes se izvaja avtomatsko preko CNC strojev, veliko redkeje pa polavtomatsko s posebnimi stroji, ki jih vodi mojster, v izjemno redkih primerih pa tudi ročno. Največji mojster te veščine je Phillipe Dufour, ki na površini ročno ustvarja fine ukrivljene črte z učinkom 3D efekta, torej iluzorne globine. Vendar je površina popolnoma ravna. Ženevski vzorec, ki ga ustvarijo polavtomatski ali avtomatski stroji, je tudi v resnici hrapav, to pomeni, da se dvignjeni in spuščeni deli površine čutijo pod prsti.


Primer Ženevse črte Phillipe Dufour Simplicity Vir: Revolutionwatch.com

Perlage ali Circular Graining - izvor te tehnike je bil bolj praktične narave, ko so urarji prišli do zaključka, da vtisnjena krožna oblika na osnovni plošči uspešneje privlači prašne delce kot vgravirani utori. Ker so fine krožne linije prispevale k estetiki mehanizma, so se razširile tudi na kolesa vrhunskih kalibrov. Če je primerjava smiselna, so bolj cenjene krožne črte z manjšim volumnom, torej z večjim številom krogov. Resnost proizvajalca pri tem pristopu je mogoče prepoznati po tem, ali je plošča obdelana s to tehniko na delih, ki niso vidni, ali celo tam, kjer je plošča prekrita z drugimi komponentami. Malo je sodobnih strojev, ki lahko izvajajo tovrstno dekoracijo, saj so izjemno dragi. Večino dela opravimo s posebnim strojem z brusilno blazinico, ki s krožnimi črtami označi površino. Ta končna obdelava je ena redkih, ki ni popolnoma avtomatizirana in običajno zahteva urarsko roko za nanašanje krožnega zrna. Največji mojster te tehnike je Vacheron Constantin, ki nanese preko 1500 krogov v popolnoma enakih vrstah. Ker za druge tehnike dekoracije ni posebnega izobraževanja, Vacheron za svoje zaposlene organizira tečaj, ki traja 18 mesecev.


Primer krožnega zrnjenja Vir: Vacheronconstantin.com

Črtanje s sončnimi žarki (Sunray brushing) – rezultat te tehnike so črte, ki sevajo iz osrednje točke, podobno kot sončni žarki. Izvaja se z uporabo brusa, ki riše ravne črte po kovini od sredine.


Sunray brushing Vir: Circuitousroot.com

Polženje (Snailing) – gre za tehniko podobno Sunray brushingu, vendar s spiralnimi linijami, ki sevajo iz središča namesto ravnih črt. Urarji za končno obdelavo komponente uporabljajo majhno vrtljivo cev z abrazivnim robom, ki prekriva komponento izven sredine. Rokodelec obdela abrazivno površino komponente in ustvari značilne spirale v obliki polžje hišice. Pomembno je omeniti, da se pri tem procesu vrti tudi površina komponente, ki se obdeluje, vendar v nasprotni smeri. Na ta način spirale tvorijo vzorec v krožnem traku.


Primer polženja Vir: Nomos.com

Zrcalno poliranje (Mirror/Black polishing) – gre za tehniko, pri kateri se komponenta tako polira, da je videti kot ogledalo. Imenuje se tudi črno poliranje, saj so deli lahko tudi črni. Ta vrsta poliranja je popolnoma ravna; kristalne konice kovinske površine se odlomijo in z drobljenjem potiskajo navzdol, kar ustvari popolnoma ravno površino. Ta ploskost odbija svetlobo glede na to v katero smer je kos obrnjen. Komponenta je lahko videti črna, siva ali bela in ko je vgrajena v mehanizem, daje učinek kalejdoskopa. Za dosego tega učinka je potreben zelo dolg čas obdelave. Sodobne metode vključujejo uporabo strojev z vrtljivimi abrazivnimi ploščami, vendar se nobena ne približa rezultatom ročnega poliranja.


Black mirror poliranje vijakov Vir: Alangesohhe.com

Prišli smo do najbolj občutljive metode, kjer največjim zdrsne in kjer majhni postanejo veliki – Posnemanje (Anglage, Beveling, Chamfering) - je postopek posnemanja in ustvarjanja poševnega roba komponente med zgornjo površino in stranicami na kot 45 stopinj, kar ustvarja rob in naklon. Ta postopek odstrani robove in hrapavost po postopku strojne obdelave, ki lahko škodujejo nemotenemu delovanju mehanizma. Kakovosten poševni kos poudari lepoto same komponente s poudarjanjem roba in tudi pomaga odbijati svetlobo znotraj mehanizma ter zmanjšati korozijo.

Metode, ki se danes uporabljajo so stiskanje, industrijsko in ročno posnemanje.

Stiskanje je postopek, ki poteka že več kot tri stoletja, pri čemer stiskalnica odtisne sestavne dele. S to metodo je mogoče izdelati poševne dele. Rezultati so odlični, posebne izkušnje niso potrebne, vendar ta metoda ne prinaša zelo majhnih odstopanj pri izdelavi komponent, ki jih zahtevajo sodobni mehanizmi.

Industrijska metoda je dosežena z uporabo CNC stroja in je popolna za množično proizvodnjo. Vogali so čisti, vendar stroji ne morejo doseči notranjih vogalov, ki jih je treba obdelati ročno. CNC stroj lahko naredi popoln rez okoli sestavnega dela, ki se nato lahko polira strojno ali ročno, a ker je rezalno orodje podobno majhni okrogli pili, ne more narediti ostrega notranjega kota. Stroji ne morejo dokončati sestavnih delov ure tako fino kot človeška roka, ker so tehnološko omejeni, saj se njihova orodja za rezkanje in poliranje vrtijo z veliko hitrostjo. Rotacijsko gibanje strojev pomeni, da so majhne navpične črte vidne na katerem koli strojno brušenem vogalu, hkrati pa vrtljivo orodje ne more polirati ostrega notranjega vogala. Nasprotno pa ima človeška roka možnost recipročnega gibanja naprej in nazaj in samo takšen dotik nudi najboljši zaključek komponente. Vse to je razlog, da je večina mehanizmov tudi najprestižnejših znamk zasnovanih tako, da se izogibajo ostrim notranjim in zunanjim vogalom. To je zato, ker lahko izvedejo končno obdelavo vogalov z električnim orodjem, imenovanim Touret, ki je videti kot električna zobna ščetka.

Ročno posnemanje je zamudna tehnika, ki se je učite vsaj eno leto. Šol, ki bi jo poučevale ni in podjetja so prepuščena sama sebi, da izobražujejo svoje zaposlene. Posnemanje robov je lahko v celoti ročno z brusilniki, pilami in lesenimi palčkami ali s pomočjo polirne stružnice. Oboje zahteva izjemno spretnost, zlasti pri delu s polirno stružnico, ki lahko zelo hitro odstrani material. Izziva sta ustvarjanje enakomernega roba vzdolž celotne dolžine črte (brez tanjših ali debelejših delov roba) in tudi zagotavljanje, da je količina poševnine na enem elementu enaka tistim na sosednjih in bližnjih komponentah.
Poleg posnemanja bo mojster izpopolnil notranje, zunanje in zaobljene vogale. Zaobljen vogal zgladimo s poševnim kotom, ki je najlažji način bevelinga. Zunanji vogali so tam, kjer se dve poševnini srečata v vogalu, notranji vogali pa so najtežji. Zakaj?
V ostrem notranjem kotu je zelo težko piliti in polirati konec enega kraku, ne da bi negativno označili začetek naslednjega kraka. In ker je te notranje kote tako težko izdelati ročno, so namerno vključeni v ročno dokončane mehanizme, da poudarijo urarjevo spretnost.


Primer posnemanja na komponenti Vir: Quillandpad.com


Primer posnemanja Voutilainen Vir: sjx.com

Iz napisanega je mogoče sklepati, da je tako imenovano fino urarstvo zelo širok pojem in da se tudi v tem segmentu lomijo kopja. Razlog je v tem, da se tu srečata industrija in butik. Tradicija in modernizem.

Pravi tradicionalni pristop je, da vzamete komponento v roke in naredite poševni rob s pilo in zloščite sledi piljenja z orodjem za poliranje kamna. Sledi končno progresivno poliranje s finejšimi brusnimi sredstvi, ki se zaključi s kosom encijanovega lesa, prevlečenega z diamantno pasto.

Kje je tu sveta trojica? Patek Philippe s 1200 zaposlenimi in 50.000 urami na leto, Audmars Piguet z 2000 zaposlenimi in 45.000 urami na leto ter Vacheron Constantin z 900 zaposlenimi in 26.000 urami na leto. Čista industrija. Ali lahko tukaj sploh uporabimo besedo tradicija? Vsekakor, a v zelo majhnem in najvišjem kakovostnem razredu njihove proizvodnje. Večinoma v tistem, kjer sem navedel, da se od Rolexa razlikujejo (višajo) po teži zapletov.
V njihovem vstopnem in večjem delu srednjega cenovnega razreda boste našli tudi odlično dodelane mehanizme – a to ne pomeni, da je njihova dodelava v celoti plod ročnega dela. Dobili boste tudi roke, vendar v kombinaciji s polavtomatskimi in avtomatskimi prijemi.

Največja težava je dejstvo, da si sama stroka ni povsem enotna, kje se ročno delo začne oziroma konča. Izrazit primer je uporaba prej omenjenega orodja Touret, ki se uporablja za kotno končno obdelavo. Deluje na elektriko in ga vodi rokodelec. Sodeč po odgovoru potencialnemu kupcu, ki je bil objavljen, ga Patek Philippe ocenjuje kot ročno delo:

Dear Sir,

We thank you very much for your interest in our products.

Please note that „the Geneva stripes „ on the watch model 5167A are semi-automatic, which means by machine with the assistance of an operator.

Here are some others «Hand finishing » that we can find on a watch Ref. 5167 :

· Circular graining on the base plate : by hand
· Smoothing down (decoration on the back of the bridges)
· Chamfering by hand
· Sinking of the holes
· Polishing of the teeth of the wheels
· Polishing the pivots end
· Circular satin finish

Yours faithfully,

Patek Philippe SA
Commercial Dept.

Gre za model Aquanaut in kalibru 26-330 SC, tistem ki poganja tudi Nautilus.

Fotografija roba mosta:


Vir: Timezone.com

Vidne so navpične črte, ki so posledica nastanka s pomočjo CNC stroja, in ki jih poliranje s strojčkom (touretom) ni moglo popolnoma zgladiti.

Touret ni izumil Patek Philippe. To orodje je sestavni del celotnega ultra-luksuznega razreda in celo tistega, kar v panogi velja za najbolj posvečenega zaključevanju svojih kalibrov – A. Lange & Sohne. Podoben zaključek boste našli pri linijah Saxonia, 1815 in Langematik, ob nujnem dejstvu, da ta proizvajalec za izdelavo komponent uporablja tako imenovano nemško srebro, ki je mešanica bakra, niklja in cinka, ki je mehka in precej lažja za obdelavo kot klasičen švicarski pristop, ki uporablja medenino prevlečeno z rodijem, ki je veliko bolj trda. Tudi največji, Philippe Dufour, uporablja nemško srebro iz popolnoma enakega razloga kot Lange in dodaja, da ta zlitina sčasoma veliko lepše patinira kot medenina in rodij.


Vir: Wus.com

In potem Patek Philippe, leta 2011 predstavi nov kaliber 31-260 PS QL – Perpetual Calendar s platinastim mikrorotorjem in patentiranimi novostmi, ki jemljejo dih. Zdaj jih ne bi opisoval, ker bi zavzele preveč prostora, vendar so se hitro našli nekateri, ki so zanemarili tehnološki vidik tega mehanizma, ampak se osredotočili na zaključek mehanizma, ki poganja uro s trenutno vrednostjo okoli 120.000 €.


Vir: Qillandpad.com

Iskanje notranjih ostrih kotov daje enak rezultat kot iskanje mavrice v nevihtni noči. Vse je lepo zaokroženo, tako da se ti ob strmenju v njega lahko zavrti. Pogled na mehanizem ne pušča dvoma, da je bil zasnovan z očitnim namenom, da omogoči enostavnejši in hitrejši način zaključevanja robov komponent – s pomočjo toureta.
Je Patek Philippe na ta način odločilno začrtal novo usmeritev, ko je pred dvema letoma po 123 letih članstva opustil standard Geneva Seal in ustanovil lasten Patek Philippe Seal? Thierry Stern je kot razlog za opustitev tradicionalnega standarda, v katerem so bili prisotni tudi Vacheron Constantin, Chopard, Roger Dubois in Cartier, navedel arhaični kriterij natančnosti, ki znaša +- 1 minuto odstopanja v 7 dneh. Patek Phillipe je z lastnim PP Sealom potrojil maksimalno odstopanje lastnih ur, ki sedaj znaša od -2 do +3 s/dan, in se tako približal Rolexu le na 1 sekundo.

Od takrat so večkrat javno omenjali: Vse, kar zmore roka bolje od stroja, bomo naredili, a kjer lahko stroj enakovredno ali celo bolje pomaga ljudem, se ne bomo slepo držali tradicije. Dejstvo je, da so po letu 2009 močno povečali obseg letne proizvodnje. Vendar stopnja zahtev Ženevskega žiga, ki se nanaša na končno obdelavo mehanizma, ni bistveno strožja od PP žiga – oba omogočata individualne prilagoditve. Tako imamo primere, kjer novejši PP mehanizmi prekašajo tiste iz preteklosti ali obratno. Vsekakor pa verjamem, da je novi kaliber nekatere razočaral z vidika estetske privlačnosti.

Po tem so se začeli pojavljati dvomi o iskrenosti tega proizvajalca. Moram omeniti, da ne gre za množičen pojav, saj je proces realizacije in razumevanja koncepta mehanizma v segmentu dodelave zelo kompleksen in le v domeni strokovnega kadra in najbolj predanega dela amaterske javnosti.

Je Patek to spretno izkoristil?

Nima smisla živeti v iluzijah. Živimo v 21. stoletju in danes vsi (čisto vsi) industrialci, pa tudi večina neodvisnih urarjev, izdelujejo poševne površine pod kotom 45 stopinj s pomočjo CNC strojev. Razlika je v tem, kako se potem lotijo obdelave teh površin. Velika večina neodvisnih urarjev bo manjše površine obdelala s pilo in abrazivnimi kremami, spretni mojstri pa bodo prijeli za touret in se bodo lotili obdelave oziroma poliranja roba do različnih stopenj.

Medtem ko bodo zagrizeni neodvisni urarji touret razglasili za vrsto mehanske ali v najboljšem primeru polavtomatske obdelave, jo industrialci kategorizirajo kot ročno obdelavo, saj orodje vodi neposredno človeška roka na izjemno majhni površini.
Notranji ostri kot je ostal na prvem mestu pri ocenjevanju stopnje kakovosti končne obdelave, ni pa edini, ki se nanaša na segment posnemanja. Merilo za ocenjevanje je tudi stopnja zaokroženosti robov, saj ima poševnina, ki jo ustvari cnc stroj ostre robove, zato je finost zaokroženosti prav tako zelo pomembna.

Tretji in četrti kriterij predanosti sta stopnja visokega poliranja celotne poševne površine, ki izbriše sledi prisotnosti cnc stroja, ter izvedba zunanjih vogalov, ki mora biti prav tako maksimalno izražena z najvišjo možno stopnjo ostrosti.

Značilno za Patek Philippe je dejstvo, da je stopnja končne obdelave mehanizma odvisna od osnovnega mehanizma, saj Patek deluje tako, da na osnovni mehanizem nadgrajuje določene komplikacije. Tako na končno ceno ure vpliva teža komplikacij in material iz katerega je izdelano ohišje oziroma zunanji deli izdelka. Tako se bomo v osnovnem Aquanautu, ki stane nekaj čez 23 tisoč € srečali z enako stopnjo finiša kot v petkrat dražjem večnem koledarju, ki prav tako sloni na kalibru 26-330 SC.

Na mostovih Patek Philippa 30-255 PS, ki je predstavljen leta 2021 v najnovejšem modelu Calatrave 6119, ne bomo našli notranjih ostrih vogalov, kot jih ne bomo našli na 4 do 5-krat dražjih urah tega proizvajalca. Vsi notranji vogali so zaobljeni, a zato bomo za razliko od njegovega predhodnika, kalibra 215 in vseh ostalih pred letom 2009 (npr. zgoraj fotografiranega kalibra 240) priča perfektno izvedenim zaobljenim robom posnetih površin in šele pod povečevalnim steklom komaj opaznih (veliko manj kot le nekaj let prej) vertikalnim sledovom cnc stroja, kar pomeni, da je raven kakovosti poliranja sedaj v celoti maksimirana. Zunanji ostri robovi so popolnoma definirani in enaki glede na stopnjo obdelave.




Patek Philippe kaliber 30-255 PS Vir: sjx.com

Patek Philippe je napredek dosegel tudi v segmentu dodelave kalibra, ki so si ga zadali z opustitvijo ženevskega pečata in uvedbo svojega. Nova Calatrava je zelo relevantna točka za omenjene trditve. Poševne širine njegovih mostov segajo v vse smeri in proizvajalec jih niti za trenutek ni poskušal zmanjšati. Odličen dokaz je dvojni most nad kinetičnim sklopom, namesto pričakovanega enega precej večjega, ki bi omogočal bistveno manjšo količino ročne dodelave.


Vir: osebni arhiv

Kot primer bolj poštenega pristopa bodo kritiki Patek Philippa z veseljem na krožnik postavili kaliber drugega člana svete trojice Vacheron Constantin (tretji svetnik, Audemars Piguet v njegovem vstopnem in večjem del srednjega cenovnega razreda temelji na strojni dodelavi), tudi ročni navijalec 4400 AS, ki poganja 5k € cenejši Patrimony z enakim zapletom malega sekundnika.


VC 4400 AS Vir: Vacheronconstantin.com

Res je. Na sredini mehanizma se nahaja oster notranji kot. Ampak bodimo pošteni. Ta kot je zelo plitek in daleč od prave globine. Če malo razširimo pogled, bomo s prostim očesom opazili, da je poliranje in zaokroževanje poševnih površin in njihovih robov pri Pateku narejeno bolje. Ob pogledu na ta oster notranji kot se ne morem znebiti vtisa, ki ga je v ’90 letih prejšnjega stoletja sprožal Hyndai Coupe, ki se je ponašal z videzom resnega športnega zmaja, na avtocesti pa se je krčevito držal srednjega pasu, medtem ko so mimo njega suvereno švigali občutno manj atraktivni Golfi iz serije 3.

Priznam, da me takšen kot na Calatravi ne bi motil, a razumem izbiro proizvajalca, da deluje bodisi najbolje (dodelava mehanizmov v minutnih repetitorjih je na ravni obdelave Philippa Dufourja), bodisi nič.

Če se spuščamo v analizo podobnih odločitev, potem moramo vsekakor upoštevati dejstvo, ki ga kritiki zanemarjajo. Mehanizmi Patek Philippa so v primerjavi z Vacheronom in Langeom tanjši, kar jim daje določen konstrukcijski prestiž, vendar so zato bolj zapleteni za izdelavo globokih notranjih ostrih kotov. Na primer, višina Vachernon Constantin 4400 AS je 2,80 mm, medtem ko je Calatravin 30-255PS 2,55 mm, kar je skoraj 10 % tanjše. Če dodam že omenjeno zlitino bakra, niklja in cinka, torej nemško srebro v Langeju, ki je mehkejše in lažje za fino dodelavo kot Patekova klasična in trda rodirana medenina, bomo lažje potegnili določene zaključke.

Toda ostri vogali niso vse, ko gre za ročno končno obdelavo. 30-255PS je opremljen z zrcalno poliranimi rubinastimi šatoni, grezili vijakov, konci gredi in celo zobmi zobnikov. Glave vijakov so polirane z najvišjo tehniko poliranja – črno poliranje, zunanji robovi glav pa so posneti. Spodnje strani mostičkov so ročno zglajene, glavna plošča pa obdelana z ročnim krožnim brušenjem. Vrhunski ženevski vzorec nastaja polavtomatsko, ali kot temu pravijo pri Pateku: s strojem, ki ga vodijo roke mojstra.


Vir: sjx.com

Vsekakor bi pa rad opozoril na posplošenost izraza finiširanje, ki ga spremljevalci vsakodnevno srečujemo ob stiku z urarskimi dogajanji.

Kot prvo, prevečkrat se ga uporablja v povezavi z načinom dodelave ohišja in zapestnic, ter je s tem izgubil svoj osnovni pomen pri katerem se nanaša na notranjost ure oziroma mehanizem.

Kot drugo, potrebno bi ga bilo potrebno razširiti oziroma razmejiti na:
1. zaključek mehanizma
2. dekoracija mehanizma

Čeprav lahko ta dva izraza srečamo v popolnoma enakem kontekstu glede na predmet, na katerega se nanašata, bi ju morali razlikovati, saj se zaključek nanaša na funkcionalnost mehanizma, dekoracija pa na njegov videz.

Zaključek ima poleg velikega vizualnega užitka za opazovalca pomembno funkcijo zaščite mehanizma. Ko kovinsko površino kakorkoli obdelamo z različnimi orodji in tehnikami, se njena molekularna površinska struktura spremeni, zaradi česar postane bolj zaprta in bolj trda. Ko se s poševne površine roba mostička odstranijo samo ostanki dela cnc stroja, je to eno, ko pa se tej površini pristopi z visoko stopnjo poliranja, potem se njena protikorozijska odpornost znatno poveča.
Tudi perlage izgleda fantastično, a tiste krožne sledi resnično privlačijo mikro delce prahu, ki nastanejo pri navijanju mehanizma, vsakem premiku kinetičnega sklopa ali ostankih olja.
Popolnoma polirani šatoni resnično omogočajo urarju, da bolje vidi, ali je prisotna prava količina olja.
Zrcalno polirane in celo posnete glave vijakov bistveno podaljšajo njihovo življenjsko dobo, enako velja za termično obdelane modre vijake. Visoko polirani zobniki resnično zmanjšajo trenje pri medsebojnem delovanju in izboljšajo delovanje mehanizma.

Težava sodobnega urarja je v tem, da je pri nastajanju ure njegova prisotnost vedno manj potrebna. Pravzaprav – njegova končna in hkrati najtežja naloga je v največji meri zreducirana le na idejo, torej na konstrukcijo mehanizma. Medtem ko so pred 100 leti urarji skoraj vsako komponento izdelali sami ali neposredno upravljali s stroji, ki so to delali, je danes ta vloga prepuščena strokovnjakom s področja informatike in robotskih tehnologij (CNC, SWE, CAM, CAD, LIGA).
Zato so vrhunski urarji sebi iznašli uporabno funkcijo preko katere vestno udejanjajo lastne ročne spretnosti. Lotili so se okraševanja svojih kreacij. S tem so zaključek nadgradili z dekoracijo. Pravzaprav smo prišli do obratne slike, o kateri sem pisal prej. Prvi okraski so nastali pred več kot 250 leti, ko so takratni urarji okraševali mehanizme, da bi odvrnili pozornost premožnih kupcev od problematične natančnosti in hkrati skrili svojo idejo pred drugimi, da bi kasneje prišli do spoznanje, da številni elementi dekoracije omogočajo zgoraj omenjene funkcionalne prednosti, kjer zdaj povsem zavestno združujejo koristno s prijetnim.

V želji, da bi čim bolj opozorili nase so neodvisni urarji pričeli z množično uporabo sodobnih komunikacijskih sredstev (facebook, instagram), preko katerih so neposredno in brez stroškov dosegli potencialne stranke. Dober glas se širi daleč in resnici na ljubo, imeli so kaj pokazati, Rezultati so v rekordnem času dosegli fascinantne višine. Ker pa trg nikoli ne more biti na ravni popolnosti stroke, so nastale velike anomalije v razumevanju in obvladovanju materije. Tako je občinstvo začelo ocenjevati stopnjo kakovosti določenega mehanizma in s tem proizvajalca s stopnjo kakovosti dekoracije in ne konstrukcije ali funkcionalnosti njegovih mehanizmov.
Če poenostavimo z najlažjim primerom: posneta (anglirana) površina je stvar zaključka. Oster notranji kot je stvar dekoracije. Prvi je lep in funkcionalen, drugi pa osupljiv in priča o spretnosti izvajalca. Toda kot pravi eden največjih urarjev moderne dobe, Vincent Calabrese: »Kakovosti in usposobljenosti urarja ni mogoče presoditi skozi končno obdelavo, ki jo navdušenci tako cenijo, ampak v dejanski izvedbi njegovega kalibra, ki je sestavljena od zanesljivosti, vzdržljivosti in navsezadnje točnosti."

Vedno, ko kje napišem ta izraz o sveti trojici urarstva me rahlo zapeče vest. Čeprav je namišljen, je na urarski sceni zavzel res trdno mesto. Toda ali je pošteno izpostavljati samo Patek Philippe, Vacheron Constantin in Audemars Piguet ter zavestno potiskati v ozadje tako odličnega proizvajalca, kot je A. Lange & Sohne? Ali je čas, da končno utrdimo izraz velika četverica? In ko smo že pri A. Lange & Sohne, kaj pa takšen steber urarstva, kot je Jaeger-Le Coultre? Potem je tu še Breguet, ki ne zaostaja veliko, ali Blancpain?

Ne, morda še ni čas. Prednost svete trojice je, da je vedno na odru in vedno na samem vrhu. Čeprav A. Lange & Sohne v povprečju dosega višji standard od svete trojice, moramo upoštevati, da ima premalo kilometrine. Polstoletna luknja v lastni zgodovini je velika zavora, svoj prvi kaliber je vgradil v ročno uro šele leta 1994.

Jaeger-LeColutre je vrstnik svete trojice in rekorder po številu ustvarjenih In House kalibrov. Preko 1250. A prav zato je dobršen del prejšnjega stoletja blestel v tem segmentu, kjer je z mehanizmi oskrboval celo Patek, Vacheron in Audemars, samega sebe pa je nekoliko zanemaril in tako p(o)stal član mainstream z močnim vplivom v zakulisju in bistveno manjšim na sceni. Poleg tega, letna proizvodnja v obsegu 100.000 ur, pri čem je 2/3 v enakem ali rahlo višjem ETA rangu, predstavlja konkretno oviro, ki onemogoča širitev sakralnega izraza.

O Breguetu kot znamki sem pisal že v članku Krono(graf)holik. Šele z nakupom iz strani Swatch Group leta 1999, pa je ta akter postal proizvajalec v polnem pomenu te besede.

Blancpain je danes najstarejša znamka v urarstvu. Konkretno pot je imela do leta 1932, po smrti Frederica Blancpaina pa je izstopila iz lastništva družine in tako močno padla v kvaliteti. Tudi najbolj znan model Fifty Fathoms ni nastal doma, ampak je bil rezultat nakupa od francoskih urarjev Roberta Maloubierja in Clauda Riffauta, potem ko ju je LIP zavrnil in sta nato projekt ponudila prvemu podjetju na švicarski strani. meje. Tudi Lipov mehanizem LIP 23 je sprva poganjal ta legendarni diver. Leta 1983, ko sta podjetje kupila Jean Claude Biver in Frederic Piguet, je Blancpain ponovno začel dihati, a šele pod okriljem skupine Swatch od leta 1993 počasi postaja član najelitnejše družbe sodobnega urarstva.

.

In kje se v tej zgodbi o finiširanju nahaja Rolex?


Rolex kaliber 3235 Vir: Quilandpad.com


Rolex kaliber 3235 Vir: sjx.com

Čeprav so njegovi mehanizmi skriti pod klasičnim pokrovom in niso dostopni zunanjemu pogledu, vsebujejo veliko od naštetih načinov zaključevanja. A kljub temu da Rolexovi kalibri niso prikrajšani za privlačnost, se tu zgodba o njih konča, saj je njihova lepota rezultat cnc strojev in ostale strojne opreme, ki jo v nekaterih primerih vodi človeška roka, a to je še daleč od uporabe toureta, kaj šele od najbolj sofisticiranih metod ročne dodelave.

Ne smemo pa pozabiti, da tudi v razredu, v katerega sodijo Rolex, IWC, Omega, Grand Seiko, Breitling, Zenith in podobni, strojni način dodelave zahteva določen čas in prinaša določene stroške za proizvajalca in tako vseeno predstavlja napreden sistem v urarski proizvodnji.


Novi Moonwatch METAS Co-axial kaliber 3861. Tako kot na Rolexovem 3235 so očitni znaki posnemanja s cnc mašino, brez kakršnikoli ročnega poliranja Vir: sjx.com

V tem razredu se moramo zadovoljiti z dejstvom, da pomemben del nastajanja ure in precejšen del proizvodnje mehanizma predstavlja ročno delo zaposlenih, kar se v prvi vrsti nanaša na upravljanje različnih strojev in ročnega dela pri vgradnji komponent v mehanizem, kot tudi njegova montaža. Tolažilno ostaja le to, da je v razredu teh luksuznih ur ročno sestavljen kinetični sistem zobnikov, nemirke, spirale in glavne vzmeti, ki mehanizmu vdihnejo življenje, njegovo natančnost pa določa fina ročna nastavitev.

Vse to pa je še daleč od čarovnije, ki jo izvajajo člani svete trojice (in še kaj širše), in tu nastane razlika v cenah ter urarskem slovesu.

Toda, vrnil se bom na začetek tega prispevka in prebudil uporabnika v sebi, ter se premaknil po namišljeni črti proti sredini in si zastavil nekaj vprašanj:

Ali je Rolex slabša ura, ker so njeni mostovi posneti s cnc strojem in niso ročno polirani? Ni.
Ali je Rolex slabša ura, ker so njeni šatoni le visoko strojno brušeni in ne zrcalno polirani z rokami izkušenega mojstra? Ni.
Ali je Rolex slabša ura, ker je njen kinetični sklop poliran in brušen s kemičnim postopkom namesto s posebnim orodjem, ki ga vodi roka mojstra? Ni.
Ali industrijski način izdelave ur proizvaja manj kakovostne ure kot fino urarstvo in ali fino urarstvo samoumevno prinaša boljšo uro? Ne in ne.

Zakaj torej ves ta trušč in hrup okoli finega urarstva in ali to počnejo samo zato, da nekaj počnejo in s tem opravičujejo astronomske cene svojih ur?
To je verjetno najtežji del razumevanja najvišje ravni urarstva, odgovor pa je povsem preprost: izjemen mehanizem mora nositi osebni podpis svojega ustvarjalca.
Poudarek je na izrazu: oseben.

Pokrovi ohišij iz safirnega stekla, ki ponosno razkrivajo pogled na El Primero, Omega Co-axial, IWC pilote, Breitling 01, Tag Heuer 02, Grand Seiko 9S in 9A…. ponujajo veličasten vtis funkcionalne popolnosti, a kako ubežati občutkom Major Toma iz Bowie-ve Space Oddity: Is There a Life on Mars? Ne, ni ga tam in tudi tukaj ga ni. Ne glede na to, kako vneto iščemo, z največjimi povečevalnimi lupami obupno skušamo izslediti najmanjše sledi prisotnosti spretne človeške roke – ne bomo jih našli. Samo sterilni perfekcionizem. Tukaj znova pride do izraza Rolexova premetenost, saj svojih kalibrov ne izpostavlja na široko odprtim očem javnosti.

Funkcionalna superiornost naštetih strojev je bila in ostaja vedno v ospredju, vendar so jim nova merila, plodovi novih spoznanj počasi dodajali nove, bolj realistične in manj bleščeče odtenke. Korak za korakom se vedno bolj zavedaš, da se razdalja strukturnih razlik med mehanizmi zmanjšuje s podobnostjo načina njihove izdelave. Začeti s stroji, sestavljeni s stroji in človeškimi rokami ter dokončani s stroji. Vse bolj očitno postaja, da razlike v izgledu njihovih številčnic v očeh niso več tako drastične kot nekoč, saj so narejene na enak način. Od stroja do stroja.

Urarstvo navsezadnje sestavljajo ljudje in najlepši sadeži morajo vsebovati opazno sled homo sapiensa. To je razlog, da navdušenci za takšne ure odštevajo ogromne zneske. Že ko se zazrem v globine Calatravinega entry level 30-255 mehanizma je takoj jasno, da je nekdo pri Pateku vzel most v roke in se posvetil njegovi stranici ter uporabil svojo spretnost, pa tudi glavni plošči, šatonu, vijaku, zobniku ... To je brezhibno urejenemu in sestavljenemu kupu kovine dalo precejšnjo dozo človeškega pridiha, ki se pozna v vsakem detajlu. Tu klasični urarski rek, da ima mehanska ura dušo, predstavlja popolno utelešenje le tega.

Seveda pa se stvari drastično stopnjujejo z vsakim višjim kakovostnim razredom ponudbe svete trojice. Tukaj že močno vstopimo v svet umetnosti. Največji poznavalci trdijo, da mehanizem na takšni stopnji dekoracije oddaja toploto, ki so mu jo izročile roke urarjev in rokodelcev, ki so ga ustvarili in dodelali.
Čeprav je umetnost stalna spremljevalka mojega življenja – v mladosti sem o Ludwigu van Beethovnu prebral vse, kar je bilo dostopno, bi verjetno še danes lahko na pamet opisal skoraj vsak dan njegovega življenja, še vedno me močno zmrazi in prevzameta srh in obup, že ko zagledam samo plakat Munchovega Krika, Gilmourjev solo v Comfortably Numb me vsakič znova popelje v nadrealno ekstazo, Tree of Life Terrencea Malicka sem z odprtimi usti gledal vsaj desetkrat in če lahko parafraziram Woodyja Allena, vedno me prime da napadem Poljsko ko slišim Wagnerja, moram priznati da kakšnega posebnega vala topline nisem začutil, ko sem v roki držal Zeitwerk ali Vacheronovo Traditonelle. Verjetno je potrebno nekaj daljše časovne medsebojne interakcije, da začutiš ta čar. Takrat mi je postalo povsem jasno, kaj je imel v mislih največji urar 20. stoletja George Daniels, ko je trdil, da je žepna ura tista, ki predstavlja zgornjo mejo zmožnosti in smisla človeškega dela na področju dodelave. Veseli pa me, da mu je Philippe Dufour s svojimi deli dal misliti. Upam tudi, da si Dufourja ne bomo vsi zapomnili (vsaj jaz ne) po najkakovostnejšem finišu, ampak predvsem po tem, da je kot prvi v zgodovini v ročno uro vtaknil zaplet Sonnerie.