david napisal: Ideja je zanimiva, vendar nepraktična.
Sam sodelujem pri vstavljanju spodbujevalnikov, gre za majhen kirurški poseg, rez na koži je dolg okrog 4 cm, potem skozi rano nabodeš žilo in po njej spelješ žico (žice) v srce na primerne položaje. Za vstavitev takega spodbujevalnika, kot je na sliki (kjer so elektrode epikardialno), je potrebno odpreti prsni koš. Se pa začasni epikardialni spodbujevalniki vstavljajo pri nekaterih operacijah na srcu, vendar so potem povezani z napravo izven telesa.
Poleg tega so pacienti, ki dobijo trajni spodbujevalnik večinoma (a ne izključno) starejši, slabo mobilni ljudje, kjer se takle rotor najbrž ne bi veselo navijal. Baterija spodbujevalnika zdrži od 10-20 let, v povprečju okrog 12-14 let. Predvidevam, da se bo z razvojem tehnike življenjska doba baterije še podaljšala in to torej ne bi smelo predstavljati problema. Večina pacientov tako ali tako ne dočaka menjave baterije zaradi drugih vzrokov.
David, super slišat še iz prve roke. Kolikor razumem gre v tem primeru itak za prvi prototip in preizkušanje zanimivega koncepta. Malo za šalo, malo zares: prototip so preizkušali na prašiču, ki se že pregovorno rad povalja.
Ampak kolikor razumem tale rotor ni odvisen od gibanja, ampak od bitja srca.
