V zadnjem času sem si pogledal kar nekaj reklam različnih proizvajalcev zapestnih ur in opazil, da večina od teh sledi nekim trendom in skupnim značilnostim, da ne rečem; stereotipom. Pa naj jih nekaj kar naštejem:
-Spremljajoča dramatična, praviloma sintetična glasba (podobna tisti iz kakšnih katastrofičnih filmov)
-Bravurozna prostorska animacija, brez stvarnega materiala
-Lebdeči in nato v pričakovano ciljno sredino, iz vseh strani, pikirajoči sestavni deli, pospremljeni z bučanjem prelivajočih morskih valov ali hrumečim izpuhom reaktivnega letala
-Hitri makro posnetki in potovanje kamere v samo drobovje mehanizma, pospremljeno z bleščavimi odboji svetlobe.
-In nazadnje, grlen glas nje ali neizprosnost pripovedi njega, ki vse to označi z nič manj kot; Mejnikom razvoja na tem planetu..
Skrbi me, da ne bo omenjen marketing zašel v način, kakršnemu smo lahko skoraj vsakodnevno priča ob predstavitvi kakega novega modela avtomobila.
Ali bomo kupili ravno tisto vozilo zato, ker se da z vrha stolpa, v bazen skočiti skozi njegova vsa štiri odprta vrata, ali pa raje ono drugo, ki spušča tako lep, gost vijoličast in zelen dim?
Bistva, ki me zanima ob določenem izdelku pa nikjer..
Mogoče nekoliko pretiravam, a vendar, malo zato, da bolj živo animiram morebitna nasprotna mnenja in doživljanja in s tem polemično debato (čeprav bi lahko kdo rekel, da je te občasno že tako ali tako preveč), pa tudi zato, da tiste, ki opazujejo podobno, a niso čisto prepričani v upravičenost svojega razmišljanja, vzpodbudim k evt. podpori in strinjanju.