Tole bi se dalo lepo restavrirati, kaj menite?

Veliko stvari bi se dalo lepo porihtati, določene bi povzročale preglavice...
-mehanizem je (glede na pozicijo in tip datuma, obdboje ure in njeno kvaliteto izdelave) skoraj zagotovo kašna starejša varianta ETA proizvajalca, 2452 ali kaj v tem rangu. Tak mehanizem se da zelo lepo porihtati, ker so deli dostopni, urarji pa so z njim načeloma seznanjeni. Tukaj ne vidim nobene težave. Škoda, ker si s kazalci pokril število kamnov...
-številčnico imaš lepo, se malo spuca in ostane taka,
-ohišje je iz nerjavečega jekla, kar je super in bi se dalo zelo lepo spolirati ter obnoviti,
-steklo je plexi, če je preveč narajsano za poliranje, se bi dalo dobiti novega za zmeren denar.

-problem bi bil v luneti. Vidim, da je čisto sesuta. Moraš vedeti, da se take lunete ne da obnoviti, da se jo ščistiti, če je zataknjena, spraviti nazaj v vrtenje, ne da se pa povrniti na prvotni izgled. Ker gre za majhno in neznano znamko Wilhelm, nadomestka zagotovo ne boš dobil. Če bi imel srečo, bi pasala luneta iz kake druge ure, ni pa potem več original. Je pa tudi v takem stanju zame ok, ura je stara in ima določen karakter...
-še ena težava bi znala priti na plan. Kako je s krono, verjetno je screw-down tipa? Se odvija in zavija ok? Če so tukaj navoji uničeni, imamo ponovno podobno zoprno situacijo.

Na koncu vprašanje, če se splača konkretno restavriranje... Iz vidika investicije, je zadeva jasna, se ne izplača. Ura je zanimiva, ker je diver, žal je znamka neznana, zato, če bi bila v lepem stanju, bi imela vrednost okoli 150 €. Če bi jo pa imel zase, ker, kot sem rekel, je dejansko lepa in boš težko dobil toliko od ure za tak denar (sploh v vintage kategorji!), pa je restavracija smiselna (pri ustreznem urarju).

Ure v nobenem primeru ne bi prodajal, saj ima zame neprecenljivo vrednost. Ravno zato razmišljam o restavraciji.

Res je, o tej znamki ni mogoče najti najti nobenega podatka niti je nihče ne pozna. Dvomim, da se je sploh kdaj tržila. Možno bi bilo razmišljati v smeri, da je šlo za poskus ustanovitve butične znamke, ki ji ni uspelo zaživeti. Ampak uro je pridobil kot odpravnino človek, ki se je odpravil delati v Švico s trebuhom za kruhom in ki ni bil urar, torej je gotovo delal v neki večji urarni, saj je uro dobil kot darilo ob odhodu. BAJE je šlo za Omego. Glede na to, da jo je oče nosil dolga leta, tudi med delanjem hiše in nanjo ni niti malo pazil, niti je ni servisiral, je ura zelo kvalitetna.

Luneta ni zataknjena in se jo da vrteti v obe strani, je pa prenežna. Ne klika. Deluje zgolj kot obroček. Ko jo poslušam od blizu se mi zdi, da malenkost klika in da je bila v preteklosti bolj čvrsta. Sicer se sliši, kot da bi imela 120 klikov v obe smeri, a ne morem reči ali je to zgolj nabrana umazanija ali dejansko vstavljen tist drot, ki vrti luneto. Njeno barvno preobleko bi pustil urarjevi estetski presoji. Strinjam se glede karakterja, ampak menim, da bi ga ohranila tudi po kompletni restavraciji.

Tudi krona se zdi ok. Takoj, ko primeš uro in jo začneš odvijati se požene. Mehanizem je non-hackable, kazalci se normalno prestavljajo, da se jo naviti ročno, datum se premika brez težav, krono pa se da lepo zategniti.

V temi se vidi še malo "luma"

Glede na najine ugotovitve, bi se uro dejansko dalo spraviti v odlično stanje tako mehansko kot estetsko. Oče jo je še do nedavnega nosil kot del njegove rotacije. Menja na 2 meseca ter z njo tudi kosi, kaj vrta, popravlja, vari, brusi ... ampak tako ravna tudi s skoraj novim Tudorjem. Njegove ure hitro dobijo karakter. Wilhelma sem mu moral enostavno odvzeti, saj se ni dal prepričati, da je ni varno nositi, in mu kupil Seiko 5, da je nehal rentačiti.

Restavratorju bi prepustil celotno izbiro estetike (tudi izbiro pasu).

Premer brez krone je 40 mm, širina pasu 18 mm.