To je samo dokaz, kako urarji znajo ceno umetno napihniti v nebo. Seveda pa to ne bi bilo mogoče (kakor tudi pri vseh drugih trgovcih ne), če vsak hiper reklamiran artikel, ne bi našel svojih kupcev, ki imajo pač »toliko preveč«.
Razumem, da so ure s tedanjimi izumi vse zahtevnejših komplikacij že v 18. st. dosegale astronomske cene, ki so jih lahko plačevale le vladarske in plemiške rodbine. V današnjem času, ko se vse proizvaja laže in hitreje, s tehnološko naprednimi postopki, z malo zamudnega in mukotrpnega ročnega dela, pa je doseganje nesorazmerne cene mogoče le, zaradi zgoraj omenjenega fenomena.
Tu se tudi zamenjuje pojma vrednosti in cene;
Ne, Ura je vredna točno toliko kolikor je nekdo pripravljen zanjo plačat...
Ampak , uri postavijo točno tako ceno, za kolikor predvidevajo, da bo lahko prodana..
(Njena vrednost pa je v prenekaterih primerih seveda bistveno nižja)
