V prejšnjem tednu sem na servis prejel izjemno nenavadno uro. Ura je tako posebna, da se mi zdi na mestu, da par besed o njej napišem še na našem forumu. Da je ura nekaj posebnega sem rekel zato, ker je verjetno to največja zapestna ura kar so jih kdaj naredili (če odštejemo kakšne neresne zabavne ure). Prilagam sliko ure:



Gre za strogo profesionalno (ure v prosti prodaji nikoli ni bilo) potapljaško uro, ki so jo razvili v šestdesetih leti v Sovjetski zvezi. Za njo se uporablja več imen, najpogosteje Vodolaz ali Zlatoust diver. Primarno je bil Vodolaz mišljen za tako imenovane hard hat diverje, to so potapljači, ki nosijo trdo potapljaško uniformo in se potapljajo s pomočjo cevi, ki jim dovaja kisik. Kolikor sem zasledil, se je potem te ure talalo tudi ostalim profesionalnim potapljačem ruske vojne mornarice. V vsakem primeru pa je bila ura mišljena za nošnjo preko potapljaške obleke, v ta namen ima tudi original pas, ki je na goli roki vsaj 20 cm predolg.
Mere ure so 60 mm brez krone (!) in okoli 80 mm z krono, teža ure pa je 275 g. Mere sem tudi sam prekontroliral in držijo, v živo pa Vodolaz pusti resnično vtis, saj zgleda še večji in težji kot je. Dejansko, ko si jo na roko zapenjaš, paziš, da ti ne pade, pa ne zaradi ure, temveč bolj zaradi svojih prstov na nogi. V nekem članku sem prebral, da je morala biti ura pri potapljačih zavedena tudi kot dodatna utež. Ura je serijsko certificirana na 100 m globine, prepričan pa sem, da bi po današnjih urarskih standardih prejela višjo oceno.

Če se premaknem k uri, ki je pristala v mojih rokah, gre za kasnejši primerek, gospod jo je kupil v Rusiji, priložen pa ima certifikat iz leta 1976, vendar sem mnenja, da je certifikat izdan neuradno kasneje, ura pa je par let starejša. Ob nakupu seveda ni imel možnosti videti mehanizma in bila je pravzaprav uganka ali je sploh original, dokler je nisem dobil v roke. Vodolaz se ne odpira od zadaj kot navadne ure, ampak je kompleten mehanizem vstavljen od spredaj, ohišje pa je monolit, kot nekakšna šalca. Spodaj je slika ohišja s odstranjenim mehanizmom, vidna je tudi umazanja, ki se je v letih nabrala znotraj ure:



Ko sem uro odpiral, me je šokirala dimenzija stekla. Gre za pravo steklo, debeline 4 mm! Še fotka...



Drugače se steklo odstranjuje preko lunete, ki je na ohišje navita preko navoja. Presenetljivo dejstvo je, da je notranji navoj na luneti poševen navoj, navoj na ohišju pa ni poševen navoj ampak gre samo za horizontalne obroče. Posledica tega je, da se luneta navija na ohišje pod rahlim kotom, tako tudi na koncu stoji. Gre za način varčevanja, ki ga je pri sovjetskih urah opaziti kar veliko, na prvi pogled se nič ne vidi, če pa si na tak detajl pozoren, pa dobi razsežnost precjšnje šlamparije. Spodaj še luneta in tesnila:



Za odstranitev mehanizma je potrebno najprej odstraniti številčnico, ki je pritrjena kar z vijaki od zgoraj. Vijaki so popolnoma lepo vidni, če se pogleda na uro, gre za še eno posebnost Vodolaz diverjev. Številčnica ima ogromno lumna (v prvi seriji teh ur, je bil celo radioaktiven), to se lepo vidi na ''banjicah'', če pogledamo številčnico od spodaj:



Ko sem odstranil kazalce in številčnico, sem lahko še sprostil navijalno krono in končno smo prišli do mehanizma. Na srečo je šlo za 100% original mehanizem:



Gre za rahlo modificiran, tako imenovani K-43 mehanizem, ki so ga v tridesetih letih Rusi razvili na podlagi ameriškega mehanizma za žepne ure tovarne Hampden. Dejansko so takrat Rusi kupili celotno tovarno Hampden, skupaj z okoli 40 ameriškimi delavci, ki so potem uvedli sovjete v urarski posel. Gre za zelo zanimivo zgodbo, ki bi terjala popolnoma nov članek. K-43 kaliber je bil potem v proizvodnji praktično nespremenjen naslednjih 40 let. Ima klasično frekvenco 18000 bps, 7 ali 15 kamnov (v našem primeru 15) in 43 mm v premer. Seveda protekcije proti udarcem ni, zato je kljub neverjetnem izgledu, Vodolaz pravzaprav zelo krhka ura, res pa je, da je bila namenjena izključno za v vodo, kjer večjih sunkov sile pravzaprav ni.
Mehanizem v tej uri nosi štempelj ''ZCZ'' Zlatoust tovarne in gre za končni tip K-43 familije. Prav presenetljiva je površnost izvedbe, ni skoraj nobenega finiša, če opazuješ kolesa med premikanjem, se vidi, da so nesimetrično obdelana in dajejo občutek ohtrosti. Presenetljiva je tudi trdota vzmeti, ki je bolj primerljiva budilkam kot ročnim ali žepnim uram, razlog za to tiči v prej opisanih površnostih izdelave, ki so jih inženirji enostavno odpravili z večjo silo, ki jo zagotavlja vzmet.
Konkreten mehanizem je bil izjemno umazan, pravi čudež, da je ura sploh še delala (sicer samo par ur ob polnem navitju). Prav tako je bila kvaliteta maziv zelo slaba. Spodaj slike iz servisa:





Po opravljenem servisu sem uro sestavil, pri čemer sem se srečeval z velikim problemom, ko deli enostavno niso pasali drug v drugega(katastrofalna kvaliteta izdelave), vendar se je z malo muje vse dalo spraviti skupaj in na koncu se je celo izkazalo, da ura zelo lepo teče. Enostavno lahko rečem ''po rusko'' .

Drugače sem velik ljubitelj sovjetskih ur, tale pa še nekaj časa ne bo dobila mesta v moji zbirki, poleg precejšnje vrednosti (za lep primerek je potrebno odšteti okoli 1000 €), me pesti, da je ura popolnoma nenosljiva. Merim 185 cm v višino, pa vseeno izgleda naravnost smešno, ko uro dam na roko, da o teži sploh ne izgubljam besed... Tole lepo kaže naslednja slika v primerjavi z moderno potapljaško uro (39 mm!):



Za zaključek bi še povedal, da popularnost teh ur v zadnjem času raste. Na tržišču je prava popolava ponaredkov, novih in starih, tovarna Agat pa je celo pričela te ure ponovno izdelovati, poganjajo jih novi Vostokovi mehanizmi. Tako, da če se bo kdo navdušil za nakup te pošasti, mu priporočam, da si najprej dobro ogleda in prebere čim več o teh urah, ker je možnost, da se nasanka precej visoka.
Še za zanimivost, tako uro redno nosi tudi Arnold Schwarzeneger.

Za tiste, ki ste prebrali vse kar sem napisal, se zahvaljujem za pozornost .

Krasen prispevek Slamca ! Zelo si se potrudil z informacijami. Zanimiv primerek diverja in fajn zbirateljski kos ne glede na to da ni nosljiv. Pa saj tut žepne ure niso in mislim da ne manjkajo nobenemu zbiratelju !!

Me pa firbec matra kako da je kljub tesnjenju not prišla umazanija? Morda zaradi zanič tesnil?

Odličen članek in res velikaaaa ura.
Ne predstavljam si kaj bi z njo, razen da je v vitrini za okras.

Dejansko ura pri kateri 100m velja za potapljanje v globino, ne pa plavanje v dolžino

Imel sem nekaj podobnega pred leti, pa sem jo hitro prodal. Ni bila za na roko. Pol sem izvedel da to naj ne bi bil original ker prave niso imele snemljivo zaščitno rešetko. Se je tudi odzgoraj odšraufala, si umaknil rešetko, debelo steklo in enako debelo gumijasto tesnilo. 1000 metrov ???
Še zdaj se pojavi kakšna na Ebayu.

@MorskiPas - Imaš prav, originalne niso imele snemljive rešete, prav tako nikoli niso imele absolutno nič napisano na številčnici, vedno so bile tudi brez sekundnih kazalcev. Na Ebayu jih je kar nekaj, vedeti pa je potrebno, da jih je 99% neoriginal. Original teh ur je bilo narejenih samo nekaj tisoč (serijske številke gredo do max. 9000, vendar dvomim, da so bile vse porabljene). 1 km vodotesnosti so v tem primeru po domače povedano ''buče'' .

@Criptus -

Me pa firbec matra kako da je kljub tesnjenju not prišla umazanija? Morda zaradi zanič tesnil?

Dobro vprašanje, isto mi je zastavil tudi že lastnik ure, ko sem mu po mailu pošiljal slikice poteka servisa. Razlogi za umazanijo so pravzaprav trije:
-Svinjarija je bila že od nekdaj notri. Ko so te ure izdelovali so uporabljali zelo nekvalitetna maziva (posebaj za podmazovanje glavne vzmeti), poleg tega pa so jih nanašali mnogo preveč. Z leti je ta mast izgiubila svoje lastnosti in se spremenila v navadno umazanijo ter se porazporedila po celotnem mehanizmu.
-Preko krone ob navijanju. Za navijanje je potrebno odviti poseben pokrovček, takrat postane mehanizem ranljiv za zunanje dejavnike, ustvari se pot preko luknje za navijalno os.
-Mikro delci v zraku, ki vseeno vdrejo z leti v uro. Pravzaprav ima ta ura poseben sistem samozatesnjevanja, večji kot je pritisk, bolj bo ura tesnila. Tak sistem imajo tudi naprimer Vostok Amphibije pri zadnjem pokrovu. Posledica tega pa je, da ura na suhem pravzaprav skoraj ne tesni, tesniti šele prične dobro, ko voda pritisne na steklo (pri Vostokih na zadnji pokrov).

@Marksman - ja imaš prav, relativno nizka ocena vodotesnoti, je pa res, da je ta ura pri 100 metrih bila verjetno testirana, da zdrži tudi ob profesionalni rabi. Za današnje standarde 100 metrov vodotesnosti, ne bi ravno rekel, da bi dejansko ura tesnila na 100 metrih na roki profesionalnega potapljača...

Izredno poučno branje Slamca.
Kaj praviš, je to original kot trdi:
pages.ebay.com/link/?nav=item.view&id=262332070636&alt=web

Kako to, da so ozadja skoraj vseh številnic na potapljaških urah črna? Človek bi pomislil, da na globinah ob manjku svetlobe belo ozadje bolj odbija svetlobo. Kakšna ideja, kdor ima izkušnje pri potapljanju?

Čestitke za predstavitev.... me je pred leti zelo fascinirala tale ura, neke vrste ruski Panerai , sedaj jih lahko dobiš pod znamko Agat tudi v civilnih dimenzijah.

Ko mi je Slamca pokazal fotko te ure par dni nazaj, sem rekel, da bi še na Schwarzeneggerju zgledala malo prevelika. Slamca mi je seveda takoj potrdil, da to oz. podobno uro Arni dejansko nosi.

Hvala še za obširno razlago - zelo poučno!

@Marksman: Zanimivo vprašanje. Nekje sem zasledil, da je za čitljivost v slabi svetlobi (globoko pod vodo) najboljša oranžna številčnica, kar so potem prvi izvedli pri Doxi. So pa res mnogi diverji s črno številčnico, kar je zanimivo. Nimam odgovora.