Prvi dobavitelj ur novoustanovljenemu vojaškemu letalstvu Zvezne republike Nemčije (Bundeswehr), po zmagi na državnem javnem razpisu, leta 1955 postane največji domači proizvajalec - Junghans.
Kot se spodobi je bil to kronograf, ki je kot pravi vojaški inštrument vseboval obe lestvici: tahimeter in telemeter. Zaznamovala ga je 12 kotno oblikovana vrtljiva luneta ohišja, ki je omogočala upravljanje tudi s pilotskimi rokavicami. Na poziciji 3 je postavljen števec s 30-minutno štoparico.
V primerjavi s Hanhartom in Tutimo je bil prvi nemški kronograf brez funkcije flyback, ki ga je kadarkoli uporabljala katera od nemških armad, Izjemno robusten, zanesljiv in vzdržljiv column wheel kronograf z vodoravno sklopko je poganjal In House kaliber Junghans J88, ki ga je proizvajalec prvič vgradil v uro že leta 1949. Proizvodnja je trajala do leta 1967, z opombo, da je ta kronograf v zadnjih letih bil na voljo tudi za civilno prebivalstvo.


Junghans J88 – 1949 – Vir: Omegaforums.com


Junghans J88 Bundeswehr Chronograph – 1949 – Vir: Omegaforums.com

Sredina prejšnjega stoletja ni prinesla nič pomembnejšega na področju kronografskega urarstva, čeprav je po koncu Druge svetovne vojne prišlo do izjemno hitre rasti industrije. Umiritev političnih razmer in vrnitev v normalno življenje se je odrazilo v vse večjem povpraševanju po izdelkih, ki so odstopali od osnovnih življenjskih potrebščin. Blaginja se je odražala tudi v naraščajoči pogostosti potovanj, tako poslovnih kot turističnih.
V urarstvu so nastali novi trendi v obliki ur z alarmom in funkcijami drugih časovnih con, avanturističnih športnih 3-handerjev v slogu Rolex Explorera ali Eterne Kontiki, pa tudi ur namenjenih posebnim poklicem z visoko antimagnetno zaščito (IWC Ingenieur ali Rolex Millgauss).

Sredi desetletja je Rolex začel proces popolnega preobrata scene, s katerim je zaznamovana še danes, ko je tool profesionalno uro Submariner spreobrnil v vsakodnevno, primerno za vse priložnosti in ki dejansko predstavlja bistvo tega proizvajalca. Vedno me v smeh spravijo razvnete debate v slogu Submariner vs. Fifty Fathoms, kaj je bilo prej, kdo je komu kradel in podobni izlivi žolči, pa mi je še vedno uganka, kako se nihče ne zaveda, da ni šlo za tekmovanje. Že od časov Hansa Wilsdorfa ima Rolex neverjetne vizionarske ideje, s katerimi je orodne ure spreminjal v vsakodnevne spremljevalke na zapestju. V osnovi profesionalna potapljaška ura, Submariner je podiral prodajne rekorde v času, ko polovica moške populacije na svetu ni znala niti plavati, kaj šele se potapljati. Gre za uro, ki je urarsko sceno povsem obrnila na glavo. Po njegovi zaslugi so se vsi usmerili v tovrstne ure, dobili smo super kompresorska ohišja, proizvajalci so tekmovali v večji vodotesnosti in danes so diverji daleč najbolj prodajana vrsta ur. Mar res kdo misli, da bi se zgodilo enako, če bi na trgu obstajal samo Fify Fathoms, ki ga je Jacques Cousteau šele s filmom Svet tišine potegnil iz zaprašenih vitrin specializiranih trgovin s potapljaško opremo? Podoben preobrat je Rolex storil s »pustolovskim« Explorerjem, ki ga je spremenil v dnevno uro, da pri pilotskem Pepsi GMT, znanstvenem Milgaussu in dirkaški Daytoni niti ne grem v podrobnosti. Vse so ikone, saj so »kot orodje« postale ure za vse priložnosti in imajo zato neverjeten vpliv na sceno. Ali res kdo verjame, da je Seiko 5 tako priljubljen samo zato, ker je bil vedno cenovno dostopen? Taro Tanaka je v svoji oblikovalski zasnovi združil Oyster Perpetual in Datejust ter dodal popestritev v obliki okna z dnevom v tednu. Rolex je bil vedno hipnotik in zato je največji trendsetter, kjer imajo tudi največji vedno vključen alarm, ko kaj novega prileti iz Ženeve.
Kakorkoli že, v tistem obdobju so se kronografi za nekaj časa umaknili z naslovnic in nadaljevali življenje v nekoliko zmernejšem tempu.

Skupna lastnost kronografskih mehanizmov v primerjavi s klasičnimi s tremi kazalci je nadpovprečna dolžina prisotnosti na sceni. Če upoštevamo že omenjene osnovne kriterije, ki določajo njihovo pogostost pojavljanja, kot so visoka stopnja potrebnega znanja za razvoj in ustvarjanje, ki gredo z roko v roki z zelo visokimi potrebnimi finančnimi sredstvi, ki to sploh omogočajo, ter izjemna stopnja negotovosti komercialnega feedbacka, potem je stara deviza »nikoli ne menjaj konja, ki zmaguje dirke« popolnoma opravičena. Obstoječi liderji so živeli polno življenje, vse je bilo že odkrito, razen redkih izjem, kot je bila Heuer Mareograph iz leta 1950, prva ura v zgodovini z indikatorji plime in oseke ter pomožno številčnico za regatno odštevanje. Toda tudi njega je poganjal že omenjeni Valjoux 72. Pravzaprav lahko iz tistega obdobja omenimo le vrnitev Landerona v column wheel sfero s kalibrom Landeron 52 iz leta 1951, ki pa je vseeno ostal v senci Valjouxa ter Venusa in pa novost iz Lemanie.

Lemania 1280 izvira iz leta 1955 in predstavlja nadgradnjo leto prej ustvarjenega kalibra Lemania 1270. Nadgradnja je zajemala dodajanje štoparice do 12 ur ter Incabloc protistresni sistem, ki ni bil prisoten v osnovni različici.
Lemania je s tem mehanizmom omogočila dostop sestavljalcem ur, ki ne spadajo v najprestižnejši urarski razred. Olajšava je prišla s cenejšo Cam strukturo kronografskega kalibra. Največji uporabnik mehanizma je postal član skupine SSIH - Tissot. Omeniti velja, da je Lemania tudi sama pod svojim imenom izdala precejšnje število ur s tem mehanizmom.


Lemania 1280 – 1955 – Vir: Ranfft.com


Tissot Lemania 1280 – 1957 – Vir: Omegaforums.com

Šestdeseta leta prejšnjega stoletja prinesejo popolno osvoboditev posameznika znotraj družbene skupnosti. Eden najpomembnejših dejavnikov je bil neustavljiv razvoj pop kulture, ki se je prikradla v vsak del življenja. Obenem je šport kot še nikoli prej postal del splošnega načina življenja, razvoj medijev pa je športne junake spremenil v nekakšne pop idole. Avto-moto šport je bil ena najpomembnejših substanc, ki je armade navijačev povezala v povsem novo dimenzijo. Nemogoče je najti športno panogo s tolikšno dozo elitizma, ki bi združevala toliko različnih starostnih generacij, kot so hitri avtomobili, njihove ekipe in drzni vozniki. Tam kjer sta hitrost in tekmovalnost, tam mora biti tudi merjenje in zapisovanje rezultatov. Prevedeno v urarski jezik - kronograf.
Kronografi čez noč prevzamejo povsem novo in še nikoli prej videno vlogo. Povpraševanje narašča z vseh strani – po elitizmu, ki se odraža v imenih Autavia, Carrera, Daytona, Speedmaster, Chronomaster, Monaco, preko srednjerazrednih Chronomatic, Intramatic, PR516, Rallygraph pa vse do najbolj dosegljivega Chronographe Suisse. Prevedeno v jezik kronografskih mehanizmov: Od Column Wheela do Cama.

Vsi večji proizvajalci generičnih mehanizmov so pokrivali obe področji. Vsi razen enega – Valjouxa.
Proizvajalec čigavo ime izhaja iz doline iz katere prihaja – Valee De Joux. Tako kot ostali predstavniki te lokacije, ki se odzivajo na Audemars Piguet, Breguet, Jaeger-LeCoultre in Blancpain predstavlja najvišjo kakovost urarstva, si do takrat ni dovolil, da bi se spustil nadstropje nižje. A kakšen smisel ima ostati trmasto zakopan v rovu, ko pa na nasprotni strani z orožjem vihtijo najlepše amazonke? Valjoux je moral pokukati ven. Pravzaprav samo iztegnil roke. Že nekaj časa je imel na muhi podjetje Venus, ki mu je v column wheel segmentu z mehanizmi 175, 178, 179, 185 in 190 predstavljalo močnega tekmeca, imelo pa je v lasti tudi Venus 188 s Cam odmikalnim sistemom.
Leta 1966, Valjoux vnovči tržno premoč in postane lastnik Venusa. Nekaj mesecev pozneje je bil z nekaj minimalnimi modifikacijami na Venusu 188 ustvarjen nov kaliber Valjoux 7730,, kar pomeni Cam strukturo in vodoravno sklopko. Do leta 1969 so z izboljšavami kronografskega kladiva nastale izpeljanke 7733, 7734 (datum), 7736 (12-urna štoparica) in 7737 (regata z 10-minutnim odštevanjem). Valjoux je tako omogočil, da sta tudi velikana, kot sta Breitling in Heuer ponudila svoje izdelke tujim turistom v Švici in znatno doprinesla številu več milijonov prodanih ur v tem obdobju.


Valjoux 7730 – 1967 – Vir: Ebay.com


Hamilton Chrono 7730 – 1968 – Vir: Wornandwound.com

Urarski kronografski sektor je šestdeseta leta prejšnjega stoletja zaključil z rekordnimi prodajnimi številkami. Do takrat se še ni zgodilo, da bi si nekdo s povprečno kupno močjo lahko privoščil povsem kakovostno tovrstno uro. A po drugi strani ni bilo vse tako rožnato. Svet je na krilih tehnološkega napredka letel s hitrostjo raketnega pogona na vseh področjih življenja. Od barvnih televizorjev, stereo hi-fi zvoka, telefaksov, mikrovalovnih pečic, hitre prehrane, pa vse do samonavijalnih (avtomatskih) ročnih ur s 3 kazalci, ki so odločno prevzele primat prisotnosti na rokah najširšega kroga ljudi.
V primerjavi z njimi je svet kronografskih ur z ročnim navijanjem izgledal zastarelo in arhaično. Danes na njih gledamo s toplino v srcu in prijetno nostalgijo, ki nas vrne v bolj pristne in iskrene čase, kar je povsem legitimno, a takratni ljudje so pogled usmerjali naprej in ne nazaj. Potreben je bil odgovor in aktivni udeleženci so se ga več kot zavedali.
Zdelo se je, da je neuspeh Lemanie, ki ji je leta 1947 uspelo izdelati prototip avtomatskega kronografa, vzel veter iz jader tudi drugim proizvajalcem. Prototip je bil popolna polomija in ne samo da se na njem niso nadaljevale nobene dejavnosti, preprosto so ga odpoklicali in trajno umaknili.
Čas je bil za akcijo, zanimivo pa je, da pobuda tokrat ni prišla od specialistov za izdelavo kronografskih mehanizmov, temveč od njihovih neposrednih odjemalcev oziroma od sestavljalcev ur, tako imenovanih Assemblier- ev.

Za največje presenečenje poskrbi Seiko. Ne le zato, ker prihaja s povsem drugega konca sveta in ker je bil urar z zelo kratko, 13-letno In House produkcijo, ki je vključevala celo kronograf, ročni navijalec 5719, ustvarjen za potrebe Olimpijskih iger v Tokiu leta 1964 v omejenem številu 1200 kosov, temveč zaradi pojava modela Speedtimer 6139-6000.
Podoben je bil klasičnemu 3-handerju iz petdesetih let prejšnjega stoletja z majhnim sekundnim kazalcem, le da je bil veliko večji. Če k temu dodamo še okenci z dnevom v tednu in datumom je zmedenost vse bolj stopala v ospredje. Šele pogled na pusherja na pozicijah 2 in 4 je potrdil, da smo na pravi poti.
Drugo in najpomembnejše presenečenje je bila struktura kalibra Seiko 6139, ki je osupljivo impresivna, če upoštevamo relativno neizkušenost proizvajalca na področju kronografskih kalibrov. Seiko 6139 v trikotniku prvih kronografov na avtomatsko navijanje, prestižnega naslova Prvi ni odnesel, bo pa zato v zgodovini urarstva zapisan kot prvi avtomatik z vertikalno sklopko kronografa. Pomen tega kompleksnejšega in prestižnejšega elementa v zgradbi je toliko večji, če vemo, da je takšen prvi iz švicarskih Alp prišel šele 16 let pozneje.

Integriran column wheel kaliber z dvosmernim navijalnim sistemom Magic Lever je deloval na takratni klasični frekvenci 21.600 b/h. V tekmi za prvo mesto bo ta kaliber domov odnesel tudi naslov prvega, ki je prišel iz proizvodnega traku. Prvi primerki 6139-6000 segajo v februar 1969.

Tisto, kar je pri njemu manj impresivno, je že del Seikove folklore. Ok, ne bom se spuščal v namen postavljanja dneva in datuma na številčnico kronografske ure in to v celoti sprejemam (navsezadnje so ta dva zapleta kasneje prevzeli številni tradicionalni proizvajalci, kot je Tag Heuer) ampak razlaga enega takratnih vodilnih ljudi Seika, da so s tem dali prednost praktični uporabnosti ure, »kajti koliko ljudi dejansko uporablja štoparico« - no, to mi je pa sporno. Zakaj ste se ga potem sploh lotili? Zato popolnoma sprejemam izjavo enega boljših analitikov te znamke, Ruyga Sadaya, da sta bila dan in datum v takratni japonski kulturi zelo pomembna dejavnika. Če se spomnim, kako je Taro Tanaka med ustvarjanjem modela Seiko 5, sedem let pred tem. vrtal luknjo v koleno Tsuneja Nakamure z zahtevo, da mu omogoči ta dva zapleta na mehanizmu v takšni meri, da ju postavi v isto vrsto v dveh ločenih okencih, potem vse skupaj pridobi povsem drugačen in logičen smisel.

Največja senca te ure je zagotovo le ena podštevilčnica in sicer štoparica za samo 30 minut. Bili smo v drugi polovici 20. stoletja in kronografi so imeli že 30 let, 45-minutni in 12-urni števec. Drži pa, da je Seiko tudi ta problem rešil. Notranjo luneto ste poravnali z urnim kazalcem in z malo računanja ste morali prešteti, žal pa ne le odčitati izmerjenega časa v urah.
Seiko je omilil še eno, milo rečeno, nenavadnost te ure - odsotnost kazalca za sekunde. Zaženeš kronograf in njegov osrednji kazalec prevzame vlogo urnega sekundnega kazalca. Ampak to, da šteje tudi minute do 30 in potem vse znova... to je samo zabaven dodatek. Mehanizem je omogočal praktično neomejeno uporabo kronografa. Seiko je vedno bil in ostaja urarska fatamorgana. Vidite cilj, vidite rešitev, vendar se je ne morete dotakniti ali ga v celoti udejaniti.

Večina navedenih nenavadnosti je bila odpravljena le eno leto pozneje (1970) s kalibrom Seiko 6138. Popolnoma enaka struktura z dodanimi sekundarnimi številčnicami za minute in 12 ur. Dodatek je prinesel bistveno višji kaliber v primerjavi s 6139. Razmerje je bilo 8,0 mm proti 7,2 mm. Navpično postavljen bicompax (razen modela 6138-0040, t.i. Bullhead) je dal poseben čar tej izjemno privlačni oblikovalski liniji, ki je pomembno zaznamovala desetletje, ob koncu katerega, žal po manj kot 10 letih proizvodnje, konča svojo pot.


Seiko 6139 – 1969 – Vir: Wornandwound.com


Seiko Speedtimer 6139-6000 1969 – Vir: Nicwatches.com


Seiko 6138 – 1970 – Vir: 60clicks.com


Seiko 6138-0020, 1970 – Vir: Catawiki.Com

Konec leta 1965, Gerald Dubois, vodja razvoja v podjetju Dubois-Depraz, dobi v roke najnovejši Burenov micro-rotor kaliber 1281. Zelo hitro mu je bilo jasno, da zaradi izjemno majhne višine (3,25 mm), predstavlja odlično osnovo za nekatere module kronografa Dubis-Depraz. V kontaktu s Hansom Kocherjem, takratnim direktorjem podjetja Buren, sprejmeta odločitev, da se za skupni projekt pridobi finančna podpora Jacka Heuerja.
Slednjemu je kot osrednji osebnosti vse bolj rastočega trga v segmentu kronografov, ki je z lansiranjem modelov Autavia in Carrera, temu osebno največ prispeval, pomen projekta postal popolnoma razumljiv in sledi ugotovitev, da je za uspešen napredek potreben dodaten finančno močen podpornik. Logična izbira je bil prijatelj s katerim sta delila strast do kronografov, Willy Breitling. Tako je nastal projekt 99, ki je marca 1969 rezultiral v enega izmed prvih treh poganjačev kronografov na avtomatski pogon - Caliber 11 ali Chronomatic. Kronografski modul Dubois Depraz 8510 je nameščen na zadnji strani Burenovega kalibra 1281. Celotna višina je znašala 7,7 mm, premer pa 31,0 mm. Mehanizem je utripal s frekvenco 19.800 b/h in je vseboval podštevilčnici v bicompax razporeditvi s 30-minutnim števcem na položaju 3 in 12-urno podštevilčnico na položaju 9. Datum je bil na položaju 6. Tudi Chronomatic je trpel zaradi odsotnosti sekundnega kazalca.
Tisto, kar ga je najbolj razlikovalo od ostalih je bila glavna krona, ki se je nahajala na poziciji 9, torej na nasprotni strani potisnih gumbov kronografa.

V začetku leta 1970 je prispela napredna različica, imenovana Caliber 12. Izboljšava je bila sestavljena iz močnejše glavne vzmeti in okrepljenega zobnika. Frekvenca se dvigne na 3 Hz.
Leta 1972 je bila razvita različica kalibra 13 z malim sekundnikom na obrobju pomožne številčnice za štetje ur, vendar za razliko od svojega vrstnika kalibra 14 s funkcijo GMT ni nikoli zaživela v komercialni prodaji.
Leta 1973, verzija z nazivom Caliber 15 je končno vsebovala podštevilčnico za tekoče sekunde. Postavljena je bila med pozicijami 9 in 10, vendar je zahtevala žrtvovanje 12-urnega števca.

V tekmi. Prva ročna ura z avtomatskim kronografom je kaliber 11 skupaj z navedenimi izpeljankami v primerjavi s tekmeci zaradi modularne zgradbe v najbolj podrejenem položaju. Njegova prednost je v tem, da je poganjal celo vrsto legendarnih ur, med katerimi izstopa Heuer Monaco, kot sploh prvi model, ki ga je nosil v sebi.


Calibre 11 Chronomatic 1969 Vir: Timeandtidewatches.com


Heuer Monaco Calibre 11 – 1969 – Vir: Revolutionwatch.com

Zenith je začel razvijati avtomatski kronograf leta 1962. Stoto obletnico obstoja, ki se je bližala v naslednjih 3 letih, so želeli proslaviti na najbolj pompozen način. Ustvariti nekaj, kar ni uspelo še nikomur in kar je bila v zadnjih 40 letih druga največja uganka v urarstvu. Tista prva in večna je še vedno nerešljiva - perpetuum mobile.
Z nakupom podjetja Martel leta 1958, ki je bilo najbolj zaslužno za večno slavo Universal Geneve je Zenith pridobil vse za tak podvig. Imel je Charlesa Vermota, Georgesa in Raoula Pellatona, brata in sinova ustanovitelja Martela. Raoul Pellaton je za Universal ustvaril legendarna kalibra Aerocompax in Tricompax.

Ni jim uspelo. Prekoračili so rok. Potrebovali so 6 namesto 3 leta. Zakaj? Ko se srečata omenjena velemojstra ustvarjanja kronografov in predstavnik podjetja, ki je največjo slavo pridobilo na podlagi natančnosti - žur je zagotovljen.

Prvi cilj, ki so si ga zastavili je bila frekvenca 36.000 b/h. To je pomenilo izdelavo popolnoma novih izračunov za prenose zobnikov. Takšne hitrosti niso želeli prepustiti tradicionalnim mazivom. Mesec za mesecem so izvajali na desetine poskusov, dokler niso prišli do suhega maziva na osnovi molibdenovega disulfida.
Eden najzahtevnejših kriterijev je bil videz mehanizma - niso želeli le funkcionalnega kalibra, temveč tudi njegovo urarsko lepoto, torej eleganco. To je pomenilo več manjših mostov in plošč kot večjih. Seveda je to potegnilo za seboj toliko zahtevnejše procese in postopke za njihovo medsebojno integracijo.
Mehanizem je moral omogočati nadgradnje v smislu celotnega koledarja in luninih men brez povečanja debeline ohišja ure, kar se je odrazilo v povečanju višine kalibra le za 1,0 mm.

Izplačalo se je. El Primero 3019 PHC in njegova različica 3019 PHF sta bila ne samo kronološko prva, ampak tudi horološko – daleč pred preostalima dvema konkurentoma.
Frekvenca: 36.000 b/h vs. 21.600 b/h vs. 19.800 b/h.
Natančnost kronografa, ki je v El Primeru dosegla 1/10 sekunde.
Natančnost ure – čeprav je Zenith ni uradno potrdil z ustrezno certifikacijo, 3019 je deloval v skladu s kronometričnimi standardi.
Višina kalibra El Primero 3019 PHC je bila samo 6,5 mm, medtem ko je pri modularnem Chronomaticu znašala 7,7 mm in pri Seiku 6139: 7,2 mm.
El Primero je edini v tem trikotniku s povsem običajnim malim sekundnikom in edini s Compax številčnico (tri podštevilčnice, od tega je druga 30-minutni, tretja pa 12-urni števec).
Za razliko od Seika in Chronomatica, El Primero je z več kot 50 urami ponujal celo nekaj več kot 2 dni rezerve moči delovanja.
In če ponovim, da je bil edini, ki je omogočal zaplete polnega koledarja in luninih men (3019 PHF) je popolnoma jasno, zakaj je edini pravi prvi. Ne samo v tem trikotniku, ampak tudi eden najpomembnejših mehanizmov v zgodovini urarstva. Naj me kdo popravi, toda ne morem iz zavesti, niti iz podzavesti izluščiti kakšen drug mehanizem, ki je bil ali je še vedno bolj popularen kot pa model ure, ki jo je poganjal. Morda edino Daytona, a tudi to pogojno.

Do konca kvarčne krize je bilo prodanih 37.200 ur z osnovno različico Zenith 3019 PHC in 2.720 ur z različico 3019 PHF. Po ponovnem zagonu proizvodnje leta 1986 je bil ta integriran column wheel z vodoravno sklopko preimenovan in označen kot El Primero 400, ki je vključeval tudi več izpeljank. Dimenzije so ostale enake, glavna sprememba pa se je nanašala na zamenjavo protistresnega sistema KIF z Incabloc.
Glavni kupec mehanizmov postane Rolex, ki v naslednjih 14 letih pridobi 200.000 kosov. Daytona je zahtevala znižanje frekvence na 4Hz in Zenith se je zelo hitro začel spotikati pri zagotavljanju potrebnih količin, tako da so sredi 90. let prejšnjega stoletja začele nastajati prve čakalne vrste za Daytono.


Zenith El Primero 3019 PCH 1969 – Vir: Cliniquehorlogere.ch


Zenith El Primero A384 1969 Vir: Hodinkee.com

Medtem ko so Zenith in člani Projecta 99 s polnimi jadri pluli na valu pravkar predstavljenih El Primera in Chronomatica, je Seiko rezal morsko gladino z novo jadrnico. V drugi polovici leta 1970 je bil predstavljen prvi avtomatik v zgodovini s funkcijo flyback - kaliber Seiko 7017.
Ali je sploh potrebno poudarjati, da je šlo za še en nenavaden kronograf? Ta sploh ni imel podštevilčnic. Vse se je odvijalo prek velikega kronografskega sekundnega kazalca, ki se je zaganjal in ustavljal s potisnim gumbom na položaju 2 in ponastavljal s pusherjem na 4.

Tudi pri tem modelu je bilo zelo priporočljivo, da je kazalec v nenehnem gibanju. Seikove vertikalne sklopke so narejene v obliki koaksialne strukture, pri katerih prihaja do trenja ko kronograf ne deluje, saj se četrto kolo vrti neodvisno. Zato delujoči sekundni kazalec kronografa zmanjšuje obrabo.
Zaradi popolnoma ogoljene strukture je 7017 dosegel le 6,4 mm višine, vendar ni imel možnosti ročnega navijanja.
Leta 1971 je Seiko to serijo dopolnil z dodatno 30-minutno štoparico in jo poimenoval Seiko 7018, ter s kombiniranim števcem za minute in ure - Seiko 7016. Tako kot seriji 6139 in 6138 se je tudi 701X izdeloval do leta 1979.


Seiko 7017 – 1970 – Vir: Thewatchblocke.com


Seiko 7017 Flyback 1970 – Vir: Watchblocke.com


Seiko 7016 Flyback 1971 - Vir: Watchguy.co.uk


Seiko 7016-800 Flyback 1971 Vir: Watchguy.co.uk

Citizen naredi korak naprej. Leta 1972 je lansiral kalibra Citizen 8100A in Citizen 8110A, integrirana column wheela z navpično sklopko in funkcijo flyback.
Razlika med njima je v 30-minutni štoparici pri 8100 in dodanem 12-urnem števcu pri 8110. Obenem to povzroča razliko v višini kalibrov. 8110A s 6,9 mm je višji, medtem ko je bil 8100 s 5,82 mm najtanjši avtomatski kronografski kaliber v takratnih 3 letih obstoja ur te vrste.
Tisto, kar mu je še bolj višalo delnice v primerjavi s Seikovim flybackom, je bila frekvenca, ki je z 28.800 b/h predstavljala takratni Hi-Beat, medtem ko je Seiko 7017 deloval pri standardnih 21.600 b/h.

Kaliber 8110A si bodo ljubitelji ur še posebej zapomnili, saj je poganjal serijo Bullhead, ki je bila in ostala izjemno priljubljena. Proizvodnja teh odličnih mehanizmov je trajala le 8 let in še posebej razočarajoče je dejstvo, da ta dvojec predstavlja edina dva mehanska kronografa v dosedanji zgodovini Citizena.


Citizen 8110a – 1972 – Vir: Sweep-Hand.org


Citizen 67-9011 8110 1972

Na prvi odziv največjih oziroma specializiranih proizvajalcev kronografskih mehanizmov je bilo potrebno čakati 3 leta. Leta 1972 Lemania predstavi kaliber Lemania 1340. Ker je bilo podjetje že štiri desetletja hišni dobavitelj Omegi, je kaliber že od samega začetka prejel naziv Omega 1040.
Kot vedno, mehanizem z nazivom Omega se od različice z nazivom Lemania (namenjena prodaji drugim kupcem), razlikuje po bakreni prevleki na komponentah, medtem ko je za najširši krog ostalih prejemnikov prihajala v standardni matirani kovinsko-srebrni. Tukaj bi samo opozoril na trditve, ki jih je moč množično najti na številnih forumih in sicer, da je Lemania mehanizme za Omego okraševala s prevleko iz roza zlata. V resnici ni niti sledu od te plemenite kovine. Gre za zlitino medenine in bakra v katero je dodano 2,5 % berilija. S tem je poleg vizualnega efekta dosežena tudi maksimalna trdnost materiala.

Istočasno je Lemania ponudila izpeljanko z nazivom Lemania 1341, ki se je od osnovne razlikovala po nekoliko drugačni obliki rotorja, blažilniku udarcev (1340 Incabloc – 1341 Kif) in številu umetnih rubinov (1340: 22 – 1341: 17) . To je pomenilo, da obstaja tudi kaliber Omega 1041, najvišji nivo v tem kvartetu različnih imen in oznak. Omega 1041 je prvi avtomatski kronograf v zgodovini z uradnim statusom kronometra.

Lemania 1340, ki jo je ustvaril Raoul-Henri Erard, pod budnim očesom največjega urarja Lemanie, Alberta Pigueta, je bila ustvarjena za množično proizvodnjo, kar pomeni Cam strukturo in vodoravno sklopko. Dimenzije 31,0 mm x 8,00 mm niso predstavljale nič posebnega, je pa zato frekvenca 4 Hz prinesla dodatno vrednost. Prav tako v ospredje stopa Erardova kreativnost, saj je uro omislil kot kronograf s centralnimi minutami in sekundami, pri čem je prostor na številčnici omogočil 12 urni štoparici na poziciji 6, malem sekundniku z indikatorjem dan/noč na poziciji 9 in datumu na poziciji 3.

Največji uporabniki Lemanie 1340/1341 postanejo Tissot, Enicar, Hamilton, Nivada, BWC, Wakmann in Sinn. Proizvodnja je trajala le 3,5 leta. V tem času so Omegi dobavili 82.200 kosov kalibra 1040 in 2.000 kosov kronometra 1041.


Omega 1040 – Lemania 1340 – 1972 – Vir: Jxoxpays.top


Omega Speedmaster 178.0002, 1973, Omega 1041 – Vir: Chrono24.com

Če Heuer, Breitling, Buren in Dubois-Depraz, ustvarjalce kalibra 11 (Chronomatica) zaradi slovesa lahko imenujemo Fantastični 4, kako naj potem imenujemo druščino, ki jo sestavljajo Tenor Dorli, Brac, Kelek in Dubois-Depraz? Anonimni štirje?
Čeprav je vsak od njih prisotnost v urarski industriji pisal že več kot sedem desetletij, bi povprečen kupec ur začudeno odprl usta, ko bi mu omenili nekatera od teh imen. Dubois-Depraz je bil še najbolj poznan, a le v poslovnem in strokovnem delu tedanje urarske scene. Njegova dejavnost je bila snovanje in razvoj kronografskih modulov, kar v dveh besedah pomeni: tehnična risba. Brac in Tenor Dorly sta proizvajala mehanizme in zelo malo ur. Imela sta svojo klientelo, še posebej Brac, ki je bil eden vidnejših oskrbovalcev drugoligaških Roskopf mehanizmov. Kelek je bil vrhunski izvajalec, predvsem na področju kronografskih mehanizmov, ki mu jih je Breitling z veseljem prepustil v roke, ko je šlo za zahtevnejše zaplete.

Tako je leta 1974 nastal prvi Jump Hour kronografski mehanizam na avtomatsko navijanje v urarski zgodovini - Tenor Dorly 1376.
Tenor Dorly in Brac sta zagotovila osnovni mehanizem, Dubois Depraz je zasnoval modul kronografa, Kelek pa je vse skupaj sestavil v modularni kronograf s stebričastim kolesom (column wheel). Posebnost tega kalibra je digitalni prikaz časa, prikazovalniki kronografa pa so analogni. Podštevilčnica štoparice prikazuje izmerjeni čas do 60 minut.
S premerom le 25,6 mm in višino 7,55 mm, TD 1376 je bil najmanjši kaliber avtomatskega kronografa do tistega časa.
Vsekakor moram omeniti, da gre za izpeljanko, ki izhaja iz kalibra Tenor Dorly 1335. To je bil klasičen modularni mehanizem s celotnim analognim zaslonom, sestavljen iz 30-minutne štoparice na položaju 2.30, 6-urne štoparice na položaju 11, malega sekundnika na položaju 6 in nenavadnega položaja datuma na položaju 9.
Proizvodnja kalibra je trajala le 2 leti, število ur, ki jih je poganjali pa znaša okoli 30.000.


Tenor Dorly 1376 Jumping Hour 1974 – Vir: Crazywatches.com


Kelek Tenor Dorly Jumping Hour Chronograph 1974 TD1376 – Vir: Crazywatches.com

Prvega julija 1974 je končno prišel odgovor na katerega se je najbolj čakalo. Z nejevero in vse večjim začudenjem je urarska scena vsakodnevno usmerjala pogled proti Les Biouxu in se spraševala, kaj se dogaja z največjim proizvajalcem kronografskih mehanizmov. Peto leto od Zenithovega prvega avtomatskega kronografa se je počasi iztekalo, tišina hibernacije Valee De Jouxa pa je postajala neznosno oglušujoča.

23-letni Edmond Capt, novopečeni diplomiranec urarske šole v La Sentieru, leta 1969 prične kariero pri Rolexu. Ker je Capt preko modela Daytona predstavljal vez med Valjouxom 727 in ženevskim velikanom, je dobavitelj kalibrov v mladem strokovnjaku prepoznal velik potencial, ter ga dve leti pozneje zvabi k sebi, kjer takoj prevzame projekt izdelave samonavijalnega kronografskega kalibra.
Pomoč mu nudi izkušeni in priznani strokovnjak Donald Rochat, tretjo silo pa predstavlja še en mladi nadarjeni urar Gerald Gander. Vodstvo je od ekipe zahtevalo izdelavo mehanizma, ki ga bo mogoče proizvajati v velikih serijah, kar pomeni tiskanje sestavnih delov, hkrati pa mora biti enostavno sestavljiv s strani tovarniškega osebja. Glavni cilj je bil izdelava robustnega, vzdržljivega, zanesljivega in dovolj natančnega mehanizma, brez dodatnih preureditev in finih nastavitev.

Valjoux je v svojem arzenalu že imel orožje za idealno izhodišče – ročni navijač Valjoux 7730, ki izvira iz leta 1966 pridobljenega Venus 188. Šlo je za mehanizem z odmičnim pogonom (cam), z enodelnim stikalom in vodoravno sklopko, ki je prek zobnikov povezovala mehanizem štoparice s celotnim mehanizmom.
Takšna struktura je bistveno zmanjšala proizvodne stroške, Edmond, Donald in Gerald pa so želeli še več. Na srečo je rešitev obstajala že 85 let. Izumil in patentiral jo je ustanovitelj podjetja Heuer, Edouard Heuer leta 1887. To je bil oscilarujoči zobnik. Na premični gredi sta dva zobnika. Zobnik na strani številčnice vklopi četrto kolo, medtem ko se nasprotni zobnik odzove na ukaz za zagon tako, da se premakne skozi majhen lok in se zaplete s sredinskim kolesom kronografa, kar ustvari povezavo, ki poganja kronograf. S ponovnim pritiskom na gumb se nihajni zobnik pomakne stran od osrednjega kolesa kronografa in tako ustavi kazalce štoparice.

Valjoux 7750 je bil ustvarjen v zelo težkem obdobju za mehansko urarstvo, zato je podrejenost racionalizaciji stroškov privedla do plastičnega obroča puše srednjega kolesa kronografa, kot tudi do vgradnje enostavnih vzmeti za zaklepanje in kratko spajanje. Toda, vse je delovalo brezhibno, iskanje estetike v tem kalibru pa je popolnoma brezplodno.

Mehanizem s frekvenco 4Hz je lastnik zelo zanimive arhitekture. Čeprav gre za integriran kronograf s premerom 30,0 mm in precejšnjo višino 7,9 mm, pogled iz strani daje vtis, da je sestavljen iz treh plasti. Ena je na sprednji strani glavne plošče pod številčnico, dve pa pod njo. Skupaj 250 komponent.
Vsekakor je treba omeniti, da je Capt zavoro kronografa opremil s plastičnim materialom. Razlog ni nižanje proizvodnih stroškov, temveč dejstvo, da plastika predstavlja mehkejši pritisk na os kolesa in s tem zmanjšuje njeno obrabo.

Edmondova mladost je odprla vrata gostoljubja novim metodam. Tako je Valjoux 7750 prvi mehanizem v zgodovini, ki je nastal s pomočjo računalniške tehnologije (CAD – Computer Aided Design). Čeprav je bil takrat edini računalnik v Valjouxu v lasti tehničnega direktorja podjetja, je naprava postala stalni Edmondov spremljevalec in mu omogočila peščico izračunov in virtualnih testov.
Valjoux 7750 je imel še eno genialno rešitev, ki ga je kljub priokusu »cenenosti« postavila pred takratne avtomatske kronografe, ki so pogosto imeli težave s ponastavitvijo kronografskega kazalca točno na ničlo. Valjouxov osrednji vzvod se je med resetiranjem v celoti zavrtel, s čimer sta se minutni in sekundni kazalec povsem vrnila v položaj 0.

Dizajn številčnice s postavitvijo malega sekundnika na 9, štoparice do 30 minut na 12 in 12-urne štoparice na pozicijo 6 je predstavljal novost, kar mu je hitro prineslo izjemno popularnost. Prva ura v katero je vgrajen je bila Orfina z modelom za Porsche Design.
Kmalu se je znašel v modelih Heuer Kentucky in Heuer Pasadena. V manj kot letu dni po predstavitvi je prodan v impresivnih 100.000 enot. Potem pa je čez noč doživel skoraj enako usodo kot El Primero, saj je matično podjetje izgubilo vero v smiselnost njegovega obstoja in ukazalo Edmondu, da naj takoj pristopi k uničenju tehničnih risb in tiskarskih osnutkov mehanizma.
Podobno kot Zenithov vodja proizvodnje Charles Vermot, tudi Kapt skrije vso dokumentacijo in osnutke na svojem domu. Namreč, nahajali smo se v letu 1975, takoj po obdobju, ki so ga v ekonomiji poimenovali Kataklizmična rast cen zlata. V obdobju od 1970 do 1974 je cena za unčo zlata narasla s stabilnih 4,85 CHF na 18,0 CHF. To je povzročilo devalvacijo ameriškega dolarja za 40 % v primerjavi s frankom. Zaradi tega so se cene uvoženih švicarskih ur v ZDA dvignile za 250 %. Podoben scenarij se je zgodil tudi na drugih vodilnih svetovnih trgih, ki tako ekstremne spremembe niso prenesli. Ker so hkrati bili preplavljeni s cenenim japonskim kvarcem, so kupci zelo hitro spremenili navade in nastopila je tretja in največja kriza urarstva – kvarčna kriza.

Šest let kasneje je inventura pogorišča švicarske urarske industrije izkazovala naslednje številke:
- s 85 milijoni prodanih ur leta 1970 je švicarska proizvodnja ob koncu leta 1980 z 28 milijoni na dnu brezna
- tržni delež švicarske proizvodnje na svetovni ravni je leta 1970 znašal 80 %, konec leta 1980 je znašal le še 15 %
- leta 1970 je število zaposlenih v švicarski urarski industriji znašalo 89.000 ljudi. 10 let pozneje se je zmanjšalo na 25.000
- število podjetij v istem obdobju je iz 1618 padlo na 632, kar pomeni, da jih je 986 končalo v likvidaciji

Za prvo revitalizacijo Valjouxa 7750 je zaslužen Heuer, ki je tudi sam dihal na škrge. Takrat je bil celo v lasti Piageta, a mu je z lansiranjem nove linije 2000 Series, leta 1983, uspelo pomesti prah iz zaprašenih fasciklov, ki so skrivali že močno obledel sijaj tega praktičnega kalibra. Ko je Breitling leto kasneje ponovno lansiral model Chronomat, je postalo več kot očitno, da je kaliber na najboljši poti k izpolnjevanju poslanstva, za katerega je bil ustvarjen – množične proizvodnje v visokih serijah.
Vse skupaj potrdi tehnični direktor IWC, Kurt Klaus, ko uvrsti mehanizem v Da Vinci Chronograph in v linijo Pilot Mark XII, še posebej pa z lansiranjem linije Portugieser. Ko ga Breitling postavi v reinkarniran Navitimer in ko ga Tag Heuer legitimizira kot Calibre 16, (p)ostane Valjoux 7750 daleč najpomembnejši steber popolne vrnitve mehanskega kronografa v sodobno urarstvo.

Velika prednost tega mehanizma je v dejstvu, da ga je mogoče ponuditi v osnovni gradaciji Elabore, kot tudi v natančnejšem Top in superiornem standardu COSC kronometra. Te možnosti so mu omogočile najširši možni krog klientele in do leta 2020, ko je bil na voljo za nakup vsem, je prodan v rekordnem številu v več kot 10 milijonov primerkov. V teh podatkih sta vključeni tudi njegovi najbolj znani modifikaciji Valjoux 7753 (compax ali bicompax) in letni koledar Valjoux 7751 z zapletom Luninih men.


Valjoux 7750 – 1974 – Vir: Watchreviewblog.com


Orfina Porsche Design – 1972 – Valjoux 7750 – Vir: Monochromewatches.uk

V vrtincu kvarčne krize se je morala odzvati tudi Lemania. Tudi prej omenjeni kaliber 1340 z neposredno nakazanim namenom množične proizvodnje je bil za tisti čas predrag. Že po 24 mesecih so njegovo proizvodnjo močno zmanjšali (ustavili so jo leta 1976), naslednik iz leta 1974 pa je po zakonu ironije postal precej bolj legendaren - gre za kaliber Lemania 5100.

Oblikovalci so se odločili za zelo podoben videz številčnice, in sicer so pustili 3 podštevilčnice na pozicijah 12, 6 in 9, le na najvišjo so postavili poseben 24-urni prikaz. To je bila edina podobnost, saj sta se mehanizma razlikovala kot noč in dan.
Lahko si samo predstavljam nekega tradicionalnega urarja, ko se je prvič srečal s kalibrom 5100. Kakšen šok je moral doživeti, ko je pred seboj zagledal osnovno ploščo in mostičke, ki so med seboj povezani s kovinskimi štifti, medtem ko so bili gibljivi deli stisnjeni med njima kot v sendviču?
Cena racionalizacije stroškov je lahko res huda. Takšne plošče so lahko poljubno štancali, medtem ko so bile tradicionalne plošče sestavljene iz zarez in vdolbin, ki jih je bilo treba vrezati v površino, da je nastal primeren prostor za kolesa in zobnike. Poleg tega so bili vzvodi odmikača, plošča sklopke in kolo koledarja izdelani iz Delrina, visokotehnološkega, temperaturno odpornega plastičnega materiala s samo-mazalno sposobnostjo.
Namesto rotorja s krogličnimi ležaji, ki je bil uporabljen pri kalibru 1340, je tukaj ta komponenta nameščena na trdnem kovinskem ležaju z vilicami, ki jo držijo na mestu.
Toda, pogosto se zgodi, da ko vrhunskega strokovnjaka stisneš za vrat in iz njega cediš še zadnjo idejo po varčevanju, bo tudi v takšni situaciji naredil genialno potezo.
Inženirji Lemanie so na tem, prepolnem plastike Cam-u namestili vertikalno sklopko. Za razliko od horizontalne, kjer sekundni kazalec kronografa poganja srednje kolo, je navpična sklopka običajno integrirana s četrtim kolesom, ki neposredno poganja sekundni kazalec kronografa. Pri Lemani 5100 je to četrto kolo postavljeno na sredino, s čimer so se izognili posrednemu kinetičnemu vlaku, ki običajno poganja podobno strukturo mehanizmov. To pomeni, da je imel mehanizem, čeprav sestavljen iz lahkih plastičnih delov, tudi z navadnim KIF blažilnikom namesto ustreznejšega sistema Incabloc, neverjetno sposobnost prenašanja močnih udarcev, kjer se kronograf ni ustavil niti za trenutek. Med testiranjem je zdržal silo 7G in tako postal najbolj iskan kronografski mehanizem za potrebe vojaških sil številnih armad.
Če k temu prištejemo še 1/8 sekunde natančnost kronografa, ki jo je omogočala frekvenca 28.800 b/h in zavidljivih 48 ur rezerve delovanja, ne preseneča, da ga je nemški Bundeswehr ocenil za edinega primernega za svoje potrebe. Tako postane najbolj zaželen kaliber pri urah Sinna in Tutime, prva »nemška« ura, v katero so ga vgradili, pa je bila Orfina Porsche Design Military v začetku osemdesetih let.
Povsem logično je, da je bil najprej vključen v domačo družino, torej pri Omegi in Tissotu. Tista, ki sta še posebej slavila mehanizem, sta bila Tag Heuer in Fortis.
Še ena zanimivost: ko je leta 2002 Swatch grupacija, Lemanio v celoti vključila v Breguet in s tem ukinila proizvodnjo tega kalibra, so sledili ostri uradni protestni odzivi nemških urarjev, ki pa niso obrodili sadov. Nicolas G. Hyek je pravilno ocenil, da tudi v industriji ni vse v denarju. Nekaj je tudi v ljubezni. Za 21. stoletje je ta kaliber še vedno predstavljal določeno horološko anomalijo in bolje se je posloviti ovenčan s slavo, kot pa v prihodnje biti tarča posmeha tistih, ki ne bodo razumeli okoliščin, v katerih je nastal.


Lemania 5100 1974 – Vir: Watchguy.co.uk


Sinn 157, Lemania 5100 1986 Vir: Catawiki.com

El Primero, Valjoux 7750 in Lemania 5100 so bile v drugi polovici 80-tih let prejšnjega stoletja edine trdnjave kronografskih poganjačev, na katerih je slonela avtomatska usmeritev mehanične veje urarstva.
Tag Heuer, Breitling, IWC, Fortis, Movado, Chronoswis, Zenith, Omega in Rolex so odlično opravljali svoje delo, vendar je bilo potrebno nekaj več, nekaj bolj prefinjenega. V omenjenih urah so tiktakali neuničljivi tanki, ki so temu primerno poganjali ustrezne ure, vendar se je bilo treba preseliti na asfalt in v floto vnesti malo sofisticiranega luksuza.
To je predvsem pomenilo manjši in tanjši kaliber. Lemania 5100 s premerom 31,0 mm in višino 8,2 mm ni bila nepremostljiva ovira, prav tako Valjoux 7750 s 30,0 mm x 7,9 mm, medtem ko je bil El Primero 400 z 30,0 mm x 6,5 mm že pravi izziv.

Jacques Piguet je izhajal iz ene najuglednejših švicarskih urarskih družin. V tej temi sem že omenil njegovega dedka Louisa Eliseeja Pigueta. Nudil je ključno pomoč podjetju Movado pri ustvarjanju kronografskih modularnih kalibrov 90M in 95M. Ampak to je bilo v njegovih poznih letih. Isti Louis Elisee Piguet je avtor legendarne žepne ure Le Marveilleuse, ki je leta 1888 z 12 zapleti podrla vse rekorde v dotedanji zgodovini. Bil je tudi avtor druge legende – La Fabuleuse, izdelane za Audemars Piguet. Na vrata njegovega podjetja so redno trkali lastniki že omenjenega Audemars Pigueta, prav tako pa tudi iz Patek Philippa, Le Coultra in Lange & Sohne-a.
Njegov sin Frederic je leta 1921 ustvaril mehanizem Piguet 21, ki je bil z merami 20,8 mm x 1,75 mm skoraj štiri desetletja najtanjši kaliber za ročne ure. Ali je bilo potem od mladega Jacquesa moč pričakovati kaj drugega, kot pa majhne številke?

Leta 1988 je predstavil avtomatski kronograf, kaliber Frederic Piguet FP1185. Dimenzije 26,0 mm x 5,5 mm. Da bo presenečenje večje – mehanizem je bil modularno strukturiran. Leto prej je Frederic zasnoval ročni navijač, ultra tanek FP1180, ki ga je predelal v avtomatskega in nanj namestil svoj kronografski modul. Združitev je bila tako harmonična, da so jo mnogi analitiki označili kot zelo integriran modul.
Na konstrukcijo column wheela je namestil navpično sklopko, rotor s krogličnimi ležaji, mikrometer regulator in amortizer Kif. Čeprav z navpično sklopko, ta kaliber nima centralno postavljenega četrtega kolesa, temveč je pogonski zobnik tisti, ki poganja centralno nameščeno sekundno kolo kronografa. Prav ta konstrukcijski faktor je dejavnik izjemne kompaktnosti tega kalibra, ki je omogočil rekordno nizko debelino rotorja 1,55 mm. V frekvenci kalibra 21.600 b/h je moč zaznati sled njegove osnove, ročnega navijača.
Že naslednje leto je bil mehanizem nadgrajen v obliki prvega zgodovinskega avtomatskega Split Second (Rattraparante) kronografa Frederic Piguet 1186.

FP 1185 je predstavljal idealno orodje, da so tudi resnično veliki vstopili v sfero samonavijalnih kronografov. Tako bomo pri Audemarsu Piguetu ta kaliber našli pod imenom AP2385, pri Vacheron Constantinu kot VC1137 in pri Breguetu kot Caliber 576. Blancpain ga je uporabljal pod oznako F185, kar je pomenilo flyback funkcijo. Ne smemo mimo različic 1285 in 1286, ki ju je Frederic Piguet dobavljal Omegi v ebauche stanju z višjo frekvenco (28.800 b/h). Omega jih je po sestavljanju označevala kot 3301, 3303 z veliko boljšo končno obdelavo in 3313 (Co Axial za kronograf Planet Ocean).


Frederic Piguet FP 1185, 1988 – Vir: Reference.grail-watch.com


Audemars Piguet Royal Oak Chrono 26315, AP 2385 – Vir: Ap-watches.com

Tako je v zgodbo o avtomatskem kronografu s pomočjo modularnega kalibra vstopil najvišji luksuzni razred proizvajalcev. A označiti FP 1185 za modularni kaliber v polnem pomenu besede, bi lahko bilo zelo sporno, saj je prava lastnost modularnega kronografa prav njegova popolna prilagodljivost. Njegov pravi pomen je bil v tem, da je lahko sestavljalec ur (Assemblier) precej poceni prišel do kronografskega kalibra. Modul bi lahko namestil na enega od osnovnih kalibrov z dvemi ali tremi kazalci ter GMT, avtomatski modul pa bi lahko celo namestili na kvarčni mehanizem.

Kralj modulov, Dubois-Depraz - je poskrbel za srečo velike večine sestavljavcev nižjega ranga.
5 let pred nastankom FP 1185 (leta 1983), ta akter predstavi kronografski modul DD 2000.
Dve dejstvi pričata o njegovem sprejemu: do leta 2020 se je znašel v 2,2 milijona ur in je meril čas od entry cenovnega razreda ur, preko Omege Speedmaster Reduced na avtomatski ali kvarčni različici z ETA 205.111, pa vse do Audemars Piguet v kombinaciji z domačima 3126 / 3840, ter Richard Mille RM011 in RM016 v kombinaciji z osnovnim Vaucher-om.

Leta 2005 je Dubois-Depraz izdal kronografski modul DD4500, ki je v celoti sinhroniziran z osnovnim ETA 2892-2, s čim je samo podaljšal svoj status na prestolu avtomatskih modulov.

Sredi 90-tih let prejšnjega stoletja je prišlo do izrazitega okrevanja mehanske veje urarstva. V le nekaj letih smo bili priča kreativnemu izbruhu proizvodnih subjektov z izrazitim vplivom na segment kronografskih ur, ki je potekal v treh različnih smereh, od katerih je imela vsaka svojo težnjo:

1. Arhitektura mehanizmov in njihova dekoracija (dodelava) postaja posebna in vedno pomembnejša disciplina urarstva, ki kljub uvajanju naprednih tehnično-tehnoloških proizvodnih metod ter materialov iz katerih so izdelane komponente, ohranja most s tradicionalnim urarstvom in ima pomembno vlogo pri nastanku novega razreda: Haute Horlogerie
2. Lastna proizvodnja mehanizmov postaja vse močnejši in pomembnejši segment, v katerem so subjekti bolj kot kdaj koli prej ločeni na proizvajalce in sestavljavce ur.
3. Razvoj progresivnih kronografov, ki je ta segment povsem postavil na glavo in se odraža v popolni izolaciji kronografskega mehanizma od ostalega mehanizma ure do iskanja popolnoma nove celostne postavitve strukture kronografa. Ta smer je predvsem v domeni neodvisnih urarjev in za zdaj nima tako pomembne vloge, vendar jasno nakazuje potencialno prihodnjo usmeritev v najširšem (industrijskem) segmentu proizvodnje.

Nekaj pozornosti bomo posvetili prvi in drugi točki, medtem ko bomo tretjo pustili, da se razvija naprej in jo z zanimanjem spremljali.

Čeprav je dekoriranje mehanizmov, ki ga poznamo danes nastalo iz povsem drugih razlogov, je skozi stoletja doživelo velik napredek. Okraševanje oziroma če se poslužimo žargona, finiširanje je namreč staro skoraj toliko kot prva nekoliko večja proizvodnja žepnih ur. Žepna ura je pomenila pravo revolucijo, saj ljudje niso bili več odvisni od cerkvenih zvonov, sončnih in stenskih ur ter strmenja v najsvetlejšo zvezdo, da bi prepoznali čas, ampak so vedno imeli pri sebi pravo informacijo. Toda težava je bila njihova natančnost. Deset minut na dan je bila povsem običajna praksa.
Proizvajalci so se morali domisliti nečesa, kar bi še bolj pritegnilo pozornost in zanimanje premožnih kupcev, zato so mehanizme, ki so bili v celoti dostopni zunanjemu pogledu začeli okraševati s finimi tehnikami izdelave. Ko se je v 17. stoletju konkurenca že počasi razmahnila, so nekateri z bogatim okrasjem skrivali tehnike izdelave lastnih mehanizmov, pri tem pa je prednjačil slavni angleški urar John Harrison. Sčasoma je okraševanje postalo običajna poslovna praksa, tako da je ostalo v uporabi vse do konca 18. stoletja, ko je točnost ur padla pod minuto dnevnega odstopanja.
Ko se velikost s prehodom na ročne ure zmanjšuje, finiširanje postaja vse večji izziv in uteleša spretnost izdelovalca ter vse bolj pridobiva na pomenu. Ob tem so urarji prišli do spoznanj, da ni vse v strukturi in dobrem olju, temveč tudi v tem, da poševni in visoko polirani deli zmanjšujejo medsebojno trenje komponent in bistveno upočasnjujejo proces obrabe. Poleg tega odbijajo prah, ki nastaja v notranjosti mehanizma in tako v končni fazi preprečujejo pojav oksidacije. Tehnike okraševanja vedno bolj napredujejo in se od začetnih razvijajo v vse večjo uporabo perlaža, peskanja, diamantnega in zrcalnega poliranja, krožnega satiniranja, collicammonaga, platiniranja z rodijem…..
V preteklosti je bil delež ročnega dela na mehanizmih veliko bolj prisoten kot danes. Na tradicionalnih strojih ni bilo mogoče doseči takšne natančnosti izdelave komponent kot danes, zato je bilo potrebnega več posnemanja (angliranja) in finega poliranja. Večino tega so opravili stroji, ki jih je vodila človeška roka. Najpomembnejša razlika je v tem, da je bil cilj dodelave izključno funkcionalnost mehanizma, danes pa lahko mirno ugotovimo, da je estetika kalibra prevzela večjo vlogo kot pa njegova operativnost.

Vse se je začelo leta 1991, ko je ustanovitelj podjetja Chronoswiss, Gerd Rudiger Lang iz Valjouxa 7750 vrgel plastično zavoro kronografa in jo zamenjal z jekleno. Ko so nato v ETA začeli dobivati zahteve enake vsebine tudi od drugih proizvajalcev, so leta 1997 tudi sami začeli s serijsko proizvodnjo tega kalibra z zavoro iz istega materiala. Šest let kasneje je Lemania sledila zgledu in na novem kalibru Omega 1863 opravila enako menjavo, ter znatno povečala obseg prevleke iz rodija in maksimizirala poliranje robov mostičkov.
Medtem je Chronoswis prvi začel serijsko proizvodnjo ur s prozornim ozadjem oziroma pokrovom mehanizma. Najvidnejši urar moderne horologije, Philippe Dufour, ki je leta 1992 izvršil revolucionarno potezo, ko je eno najtežjih komplikacij v urarstvu, sonnerie, stlačil v ročno uro, sklene odločitev, da gre svojo pot in kot eno najpomembnejših prednosti lastne ponudbe izpostavi v nikoli prej videni sposobnosti ročnega posnemanja in dekoracije mehanizma. Od takrat se je vse spremenilo. Danes je več kot tri četrtine luksuznih mehanskih ur opremljenih z vidnim mehanizmom, okraševanje sestavnih delov pa postaja vse bolj opazno. Čeprav izjemen napredek v tehniki in tehnologiji izdelave mehanizmov zahteva vse manj ročne obdelave, ta tehnika ostaja in postaja vedno bolj prisotna predvsem preko neodvisnih urarjev iz razreda Haute Horlogerie. Tržna diferenciacija je zdaj večja kot kdaj koli prej. V preteklosti se je o tem redko govorilo, ker so mehanizmi ostajali skriti pod klasičnimi pokrovi, šlo pa je tudi za poslovne običaje, ki so se jih bolj ali manj vsi posluževali. Sčasoma pa prihaja do izrednega napredka v proizvodnji materialov iz katerih so narejene komponente, ki so lahko popolnoma antikorozivni in antimagnetni, kot so silicijeve nemirke in spirale s popolno prožnostjo.
Danes smo priča anahronizmu, v katerem imajo Rolexovi strojno finiširani mehanizmi, najstrožji standard natančnosti v industriji in drugi najmočnejši v urarstvu, takoj za standardom Richarda Mille-a. Enako je z Omeginim Metas-om, pa tudi s standardom IWC, ki je strožji od večine članov Haute Horlogerie. Toda trg je tako diferenciran, da v najvišem luksuznem razredu natančnost ni ultimativni dejavnik nakupa, temveč celoten sklop urarstva in predvsem veščin in prisotnosti človeškega faktorja, ki je vložen v njegovo ustvarjanje. Dokaz za napredek tehnike izdelave mehanizmov in materialov predstavljajo proizvajalci, kjer je prisotna samo osnovna strojna dekoracija, da najvišjo stopnjo ročnega poliranja (zrcalno oziroma črno poliranje) niti ne omenjam: COSC razred, Tag Heuer, Breitling, IWC, Grand Seiko, Omega, Rolex. Njihovi priporočeni servisni intervali se niti najmanj ne razlikujejo od tistih, ki jih narekujejo A. Lange & Sohne, Audemars Piguet, Vachceron Constantin, Patek Philippe. Nasprotno, postajajo vse daljši.
Tako se vedno bolj zapletamo v dilemo, podobni tisti o potrebi po tourbillonu v ročni uri. Vsi vemo, da je ta genialni izum Abrahama Louisa Bregueta v obliki kletke, na katero je bil pritrjen mehanizem in ki je s permanentnim obračanjem v določeni enoti časa izničila vpliv gravitacije na delovanje ure. Resda je bil v veliko pomoč pri statičnem položaju žepnih ur in dodaten faktor kakovosti, a kakšna je njegova vloga pri ročni uri, kjer lastnikova roka že sama po sebi predstavlja tourbillon? Nična ali neznatna. A v visokem urarstvu to ni bistveno. Eden največjih izzivov je namestitev kletke v minimalen prostor mehanizma. Sploh če gre za leteči (flying tourbillon), ki je z najtanjšimi nitkami pritrjen na mehanizem in če njegova montaža zahteva približno mesec dni dela vrhunskega urarja z desetletji izkušenj, potem je jasno, zakaj ta zaplet prinese tako težo h končni ceni.
Podobno je s tehnikami posnemanja in zrcalnega poliranja. Takšna dekoracija mehanizmov, tudi v pogojih industrijske proizvodnje, predstavlja vsaj 1/3 celotnega časa nastanka končne ure, saj je izdelana ročno. Daniel Roth je nekoč zaposloval dvakrat več polirnih mojstrov kot urarjev. Čeprav je v današnjih razmerah njihova inženirska funkcionalnost postavljena pod vprašaj, so ročne tehnike dodelave prisotne in še vedno predstavljajo najvišjo raven urarskega znanja. Sveta trojica urarstva, ki jo sestavljajo Patek, Audemars in Vacheron, niso kralji le zaradi chamferinga in poliranja, ampak še bolj zaradi horološkega prispevka, ki se nanaša na delovanje mehanizma in drugih delov ure. Priznati pa moramo, da še vedno ohranjajo primarno vlogo dekoracije: drag urni mehanizem ne samo, da mora brezhibno delovati, ampak mora biti tudi lep. Zato nakup njihove ure istočasno predstavlja nakup muzejskega eksponata.
Proizvajalci, ki so poudarjali te najboljše prakse, so konec 70-ih let prejšnjega stoletja v želji, da bi se distancirali od proizvajalcev kvarca in nizkocenovnih mehanskih kalibrov Roskopf, ki so bili zaradi primitivne izdelave in konstrukcije še v uporabi, uvedli izraz Haute Horlogerie (visoko urarstvo). Proces doseže vrhunec leta 2005 z ustanovitvijo zveze tovrstnih akterjev - Fondation de la Haute Horlogerie. Tako je nastala znamenita Bela knjiga, ki vsebuje 5 kriterijev, ki omogočajo članstvo v tej elitni družbi. To so: a) Legacy (dediščina, zgodovina, zapuščina), b) In House Calibre Production (lastna produkcija mehanizmov), c) Finishing (nanaša se na notranjost ure), d) The Art of Fine Watchmaking (nanaša se na celovitost urarske izdelave) in e) Craftmanship & Quality (predvsem ročna izdelava in obvezna ročna sestava ure). V letu 2017 sta kriterijem dodana še dva in sicer cenovni vpliv na trgu vintage ur in zagotavljanje servisiranja lastnih ur, izdelanih pred letom 1990, s čimer so pogoji za vstop v to izbrano družbo postali še strožji.

Se nadaljuje....

@haifisch

kaj naj rečem ... odlično pisanje in delo !!!

Vrnimo se k večkrat uporabljenemu izrazu revitalizacija produkcije mehanskih ur, ki je prve znake uveljavitve začela kazati v drugi polovici devetdesetih let. Toda, kaj to pravzaprav pomeni?
Ne smemo pozabiti v kakšnih okoliščinah so se zgodili ti zelo pomembni koraki na prelomu starega in v prvih letih novega stoletja.
Medtem, ko je na eni strani čas postajal vse bolj dragocen dejavnik v vsakdanjem življenju, ki je zaradi mogočnega razvoja mobilne telefonije začelo vse hitreje potekati, je na drugi strani prav ta segment bistveno vplival na to, da je potreba po ročnih urah vedno bolj upadala, saj je že najpreprostejši mobilni telefon kazal čas. Ker je šlo za izjemno priljubljeno novost, je velik del trga enostavno pozabil, da ročne ure sploh obstajajo. Poleg tega, kvarc je ostal cenovno dostopen in vedno na voljo povprečnemu kupcu. Če k temu prištejemo še hitro rastoč nov trend v obliki modnih kvarčnih ur, ostane zelo malo prostora za mehaniko.
Gledano z vidika prodaje mehanskih ur, prišlo je do razslojevanja trga. Odpadle so tako imenovane nestabilne stranke, saj so svoje potrebe zadovoljile z nakupom mobilnega telefona ali kvarčne ure. Ostalo je jedro, na katerega se je bilo mogoče zanesti. Toda to jedro je imelo svoje značilnosti.
Najpomembnejša značilnost teh kupcev je, da za razliko od prej, ur ne kupujejo zgolj iz potrebe. Kadar se ob dveh bolj množičnih in vseprisotnih opcij odločite za tretjo, to je nakup mehanske ure, potem je nagib za to dejanje zagotovo pogojen z občutkom naklonjenosti, pripadnosti in vsaj zrncem horološke obveščenosti. Prevedeno v psihologijo prodaje zapuščamo območje racionalnega in prehajamo v čustveno nakupovanje. Prevedeno v jezik urarskih ponudnikov - takšno stranko je veliko težje pritegniti, zadovoljiti in obdržati. Potrebno je več kot le ponuditi dobro uro. Morate mu pokazati, da je vaša ura posebna in edinstvena, tako kot on. In kako dokazati posebnost in svojstvenost, če ne z lastnim mehanizmom.

Posebno vlogo v tej zgodbi igra razvoj interneta. Prvič se je zgodilo, da lahko ljubitelji ur neprestano neposredno komunicirajo v katerem koli trenutku dneva, tedna, leta. Izmenjava mnenj, izkušenj, znanj, pripovedovanje zgodb, obujanje legend ustvarja posebno dimenzijo, pravi kotel v katerem so vrela čustva in se kuhale reke novih privržencev mehanskega urarstva, ki je s svojo zgodovino, dosežki in junaki predstavljala neusahljiv vir in predmet čaščenja. Preko blogov, specializiranih spletnih revij in forumov so se nenehno rekrutirale vojske novih vernikov, katerih romarska pot je bila sestavljena iz postankov v prodajnih salonih.

Da napisano ni samo rezultat ideološkega izbruha ljubitelja urarstva, dokazujejo naslednja poročila:


Vir: Researchgate.net

Diagram prikazuje porast obsega izvoza švicarskih ur po Drugi svetovni vojni, ki kulminira na začetku 70-ih let, nato popoln zaton tekom istega desetletja, ponoven vzpon sredi 80-ih in padec sredi 90-ih let. Vrednostni kazalnik je seveda veliko bolj zmeren in večinoma v porastu, saj vsebuje dejavnik rasti cen na trgu.


Vir: FH – Federation de I'industrie horlogere Suisse

Poročilo Zveze švicarske industrije ur prikazuje izvoz švicarskih ur v obdobju od leta 2000 do 2021. Razdeljeno je na petletna obdobja po kriterijih celotne realizacije, pa tudi po mnogo pomembnejši - delitvi na elektronske (kvarčne: analogne / digitalne) in mehanske ure.
Iz analize je razvidno, da se kvantitativni trend padanja skupne prodaje iz zadnjih 5 let prejšnjega stoletja nadaljuje tudi v začetku novega. Da ljudje ur ne kupujejo več iz potrebe, pove podatek, da je bilo v izjemno uspešnem letu pred covid krizo (2019) prodanih celo 20 % manj ur kot na najnižji točki kvarčne krize, medtem ko je po drugi strani vrednost prodanih ur celo 6-krat višja kot leta 1982.
Takšen uspeh ni le posledica inflacije v istem obdobju, ki je znašala 90 %. Za rast življenjskih stroškov nimamo natančnih podatkov, da bi lahko prišli do razlike v realnem dohodku v tem obdobju, vsekakor pa slika pokaže, da je današnja švicarska industrija v vrhunski kondiciji.

Če primerjamo prodajo kvarčnih z mehanskimi urami v zadnjih 20 letih, bomo dobili še bolj zanimive zaključke. Čeprav se kvarčnih ur po kvantitativnem kriteriju danes proda skoraj za tretjino več kot mehanskih, trend v obdobju od 2000 do 2021 jasno kaže trikratni upad, pri mehanskih urah pa je slika obratna – skoraj trikratna rast. Če dodamo še kriterij vrednostne realizacije, dobimo petkratno prevlado mehanike.

Kaj pa mehanski kronografi, ki imajo glavno vlogo v tej temi? Podatki švicarskega urarskega združenja niso znani javnosti, vendar se vedno najde pot do realnih zaključkov:


Vir: Statista.org

Organizacija Statista nam ponuja odličen vpogled v vrednostno realizacijo švicarske proizvodnje po cenovnih razredih ur v istem obdobju, kar še bolj dopolnjuje analizo iz prejšnje slike.
Brez posebne analitične nadarjenosti je popolnoma jasno, da modra barva predstavlja kvarčne ure, črna ob kvarcu tudi najnižji del vstopnega nivoja mehanike, skoraj povsem obrnjena je situacija v sivem razredu (500-3000 CHF), medtem ko je bordo barva rezervirana izključno za mehaniko – govorimo namreč o izvoznih cenah, ki jim niso prištete carine in dajatve uvoznih trgov.
Če pogledamo cene mehanskih ur s kronografom, je povsem jasno, da njihov položaj na trgu določajo stolpci v sivi in bordo barvi. Ti dve barvi vsebujeta dogajanje na področju luksuznih ur, med katerimi so kronografske ure pomemben dejavnik. Ti dve barvi popolnoma povzemata razlikovanje urarskih subjektov na sestavljalce in proizvajalce. V teh dveh barvah je razvidno osnovno merilo, ki ga je najprej začela uporabljati strokovna javnost, vse bolj pa ga prevzemajo uporabniki in potrošniki: Pred približno dvajsetimi leti je bila vrednost posameznega proizvajalca določena z zmožnostjo izdelave lastnih mehanizmov, v zadnjih desetih letih pa se je to merilo poostrilo s sposobnostjo tega subjekta, da izdela lasten kronografski mehanizem.

Kako je urarstvo prišlo do tega stališča? Vzel si bom nekaj svobode in pod soj žarometov postavil brend, ki je najpogostejši predmet poveličevanja ali demoniziranja. Neštetokrat sem bil priča javnim opazkam, očitkom in posmeha Rolexu in dejstvu, da se je dolga desetletja šlepal na plečih Valjouxa in Zenitha, preden je prišel na trg z lastnim kronografskim kalibrom.

Predlagam, da se malo bolj podrobno posvetimo tej temi in ocenimo stopnjo nesposobnosti tega urarskega velikana. Gremo po vrsti.

Hvala za izjemno izčrpno napisan prispevek.

Mogoče velja dodati debati moderne kitajske mehanske kronografe s Sea-gull mehanizmom ST1901, narejenega na podlagi švicarskega Venus mehanskega kronografa z ročnim navijanjem (Seagull je v 60tih kupil celotno Venus proizvodnjo mehanizmov in vse skupaj, stroje in znanje, odtovoril na Kitajsko, kjer so mehanizem malo predelali in ga delajo še danes).

Morda edini moderen kronograf mehanizem, ki tiktaka v kronografih za 200 ali 250 evrov, pa je (relativno) dober, zanesljiv in točen...

Hvala za pripombo, vendar je ST19 omenjen v tej temi na strani 1 v izseku št. 28164.
Zapisano je:
Venus 175 nadaljuje svojo zgodbo v različici kalibra Seagull ST19, saj ga je kitajski proizvajalec leta 1962 kupil skupaj s kompletno strojno opremo za izdelavo.
Pod tekstom je slika Venusa 175

Drugače pa drži. ST 19 je za cenovni razred ur, ki jih poganja odlična izbira. Sicer, moramo malo zamižati, ker tisti v modro prebarvani vijaki lahko pripeljejo do kakšnega dvoma v iskrenost proizvajalca. Nijansa modre barve v dražjih mehanizmih, ki nastane s kemičnim procesom ali tista v luksuznem razredu, ki je rezultat termalne obdelave je malce drugačna. Kitajci so pretirano nagnjeni h kiču in v želji, da bi nekaj polepšali, znajo malce pretirati. Ampak ok. Cenovni razred vseeno opravičuje tudi kaj takega, čeprav osebno menim, da bi bilo bolje, če bi tiste vijake pustili pri miru.

V temi se držim izvirnih kalibrov in bolj pomembne izpeljanke le omenjam, razen tam, kjer so imele močan vpliv na razvoj horologije (tako kot je bilo pri Lemania 27CHROC12).

Lahko pa izkoristim to priliko in dodam delček teksta, ki mi ga je požrlo postavljanje slike v temo. Gre za leto 1966 in kaliber Valjoux 7730 oziroma njegovo različico 7733:

"Leta 1975, kaliber 7733 z nakupom iz strani Poljota, na vzhodu prične novo življenje kot 3133 in 31659, s čimer je bil ustvarjen legendarni duet Okean in Šturmanskie. Toda…pravzaprav nikoli ni zapustil svoje domovine, ker Venus 188 + Valjoux 7730 = Valjoux 7750.